HODITI JE DOVOLJENO
Veličastna ponižna hoja
V prvotni človeški skupnosti je bil vsak človek tekmec vsakemu drugemu. Tako je določila narava. Moral jo je ubogati, da je preživel. Tedaj je v pravem pomenu besede živel od skoka, teka in meta. Toda čim dlje je bil na zemlji, tem bolj zapleteno bitje je postajal. Razvil se je v mislečo žival, in biološkim so se pridružile še psihične in družbene sestavine. Tistega, kar je biologija delala milijon let, pa ni pozabil. Zato še vedno skače, teče in meče, čeprav ne več (samo) za golo življenje.
Kraljica športov vsebuje prastare gibe, iz katerih so nastala vsa kompleksna športna gibanja. Kdove zakaj se ljudje po vednost tako z veseljem vračamo k najstarejšim izvirom; najbrž si tudi tako lahko razlagamo, da je preprosta hoja, sicer v nekoliko spremenjeni inačici, postala moderna atletska disciplina.
Hoja nas opominja, da smo po naravi dvonožci. Pokončna drža je rodila civilizacijo. Hoja je vedno tudi korak k drugemu, k srečanju, ki od nas zahteva, da najprej marsikaj postorimo pri samih sebi. Je terapija duha in telesa. Pešci bi morali imeti zastonj socialno zavarovanje: država z njimi prihrani denar. Pokončna drža je hkrati znamenje dostojanstva in občutljivosti - izpostavljenosti. Hoja vabi k skromnosti, zbuja radovednost, spodbuja k tišini in premišljanju. Navdihuje nas za izpraševanje samih sebe, za intimnost, za željo po molku - da bi bolje slišali. Hoja nam pomaga ostati pri-sebi, prisebnost pa potrebujemo, da brez velike škode prenašamo poraze in ob zmagovanju ohranimo trezno glavo. Tako veličastna je ponižna hoja.
Hoja je uvod v k usposabljanju za svobodo, prvi korak k uporu: sama po sebi je sredstvo odpora. Hoja je klic k enotnosti in mnogovrstnosti, oznanja gibanje in akcijo. Ko je v gibanju družba v celoti, ne le posameznik, doživljamo družbeno vrenje in politično napredovanje.
Ljudje hodimo pokonci. Hodci so pravi demonstranti: so ljudje, ki nastopajo zoper krivice, ki se bojujejo, ki se dvigajo in upirajo; napredujejo, korak za korakom, se ne umaknejo in ne utihnejo. Tako dolgi pohodi kot kratki koraki so v zgodovini pustili sledove stopinj. Protestni marši in verska romanja so del tega obsežnega gibanja.
Kljub svoji veličastnosti je hoja danes bolj ali manj zavržena dejavnost. Ljudje se vozijo povsod: na delo, po nakupih, za zabavo. S še posebej nežno starševsko skrbjo prevažajo otroke v vrtce in šole. Mnogi jih pozimi zavite v tople obleke v ogrevanih avtomobilih pripeljejo prav do vrat ene ali druge ustanove. Poleti isto počnejo v ustrezno ohlajenih vozilih. Najbrž ne vedo, da mora otrokov organizem dovolj zgodaj okusiti tako mraz kot vročino, kajti le tako se bo toploto uravnavajoči telesni mehanizem naučil odzivati na vremenske okoliščine z obeh skrajnih koncev toplotne lestvice. Kdor za to ne poskrbi dovolj zgodaj, svojemu otroku dela trajno in nepopravljivo škodo.
Zato z otroško ročico v svoji pot pod noge v vsakem vremenu - pa malo več zdravega prezira namenite zloščeni pločevini. Drobni koraki naših otrok so jamstvo, da bo človeštvo nekoč delalo velike skoke – ne v osvajanju, ampak v svobodnem razmišljanju, pravem poslušanju, zbrani tišini, iskrenem prizadevanju in pristnem razumevanju vseh vrst življenja na našem planetu.
Janez Penca