Naročite knjige

Blog

MOJ PRIJATELJ ATOM | Ušiva ekonomija jedrske energije

14. jul 2011

Koliko stane zgraditi jedrsko elektrarno? Na to vprašanje je moč brez sprenevedanja odgovoriti samo na dva načina: “Ne vem” in “Povedal vam bom, ko bo zgrajena.” Vse drugo so ugibanja, navadno v obliki zajetnih zvezkov impresivnih podatkov, ki pa so še vedno samo ugibanja.

To lahko ponazorimo z nekaj številkami. V letih 1966-1967 je dejanska cena reaktorja v ZDA napovedano presegala za 209 odstotkov. V letih 1968-1969 so stroški zrasli za 294 odstotkov, v letih 1970-1971 pa za 348 odstotkov. 1972-1973 je bilo dobro leto, realni stroški so bili samo za 318 odstotkov višji od predvidenih. Leta 1976 so bili višji le za 169 odstotkov. Takrat so Američani dvignili roke in od sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso naročili nobenega reaktorja več. (Pač, reaktor Watts Bar so začeli graditi leta 1973, njegova prva enota je bila dokončana leta 1996, druga pa bo morda leta 2012!) Tudi Britancem ni šlo kaj prida bolje. Stroški JE Sizewell B so med gradnjo narasli z 1,9 na 4,2 milijarde evrov.

Predanost vlad gradnji novih jedrskih elektrarn temelji na gornjih ugibanjih. Stroške reaktorja normalno izrazijo s stroški gradnje vsakega kilovata (kW) njegove kapacitete za proizvodnjo elektrike. Da bi ugotovili ceno elektrarne, to pomnožijo z velikostjo reaktorja, merjeno v tisočih kW ali megavatov. Temu je treba dodati še stroške financiranja izkoriščanja. Primer Velike Britanije: v letih 2006, 2007 in 2008 je nastalo več ocen. Vlada je ocenila, da bodo stroški graditve 2200MW reaktorja €1,85/kW, kar je pomenilo, da bi reaktor stal 4,1 milijarde evrov. Nekaj mesecev pozneje je nemški E.ON ocenil stroške na malce čez €3,42kW ali 7,6 milijarde evrov. Oceni iz leta 2007 sta dve, €2,46/kW in €5,7kW. V skrajnem primeru bi reaktor omenjene moči stal celo 12,7 milijarde evrov. To diši precej po “Nimam pojma.”

Zagovorniki JE trdijo, da je danes vse drugače, da so lekcije iz preteklosti predelane, da so načrti standardizirani in da je nove reaktorje moč zgraditi pravočasno in v okviru predvidenih stroškov. Toda kar se dogaja ob gradnji finske JE Olkiluoto 3, je samo ponovno svarilo pred nepredvidljivostjo stroškov in rokov gradnje JE. Tretji blok Olkiluota gradijo od leta 2004, elektriko pa naj bi začel proizvajati leta 2009. Zdaj direktor projekta govori o tem, da tudi junij 2012 ni dokončni rok. V začetku so stroške cenili na 2,5 milijarde evrov (tako so takrat obvestili finsko javnost in politiko), zdaj je računov že za 5,3 milijarde evrov. Seveda bo treba k ceni prišteti tudi izgubljeni dohodek, ki bi ga po načrtih elektrarna morala pridelovati vsa leta od predvidenega začetka obratovanja leta 2009. Naročnik TVO izgubo ocenjuje na 2,4 milijarde evrov. Težave pa so še drugačne vrste. Pred dobrim letom so morali ustaviti varilska dela pri hladilnem sistemu, kajti izvajalec se ni poučil ali pa ne izpolnil tehničnih standardov in je pri varjenju uporabil neprimerne električne tokove. Ta podstandardna praksa se je uspela prebiti mimo treh ravni nadzora: podizvajalca, francoskega izvajalca Areva in finskega investitorja TVO. Ustavila jo je šele nadzorna služba finske jedrske varnosti STUK – a tudi ta je najprej zatrjevala, da je kakovost varov ustrezna in se je v realnost prebudila šele po močnem razgrajanju finske podružnice Greenpeaca. Jedrska varnost in ekonomija neradi govorita skupni jezik.

Naslednja slaba novica je, da dokument banke Citibank v zvezi s tretjim blokom Olkiluota opozarja, da bi znalo celo neznatno povišanje stroškov in podaljšanje gradnje zamajati investicijo, “če teh stroškov ne bo mogoče na kak način pokriti”, kar je blagorečje za državno subvencijo. To je hladna prha za reaktor, ki naj bi bil edini na svetu, katerega gradnje ne sofinancira država – prevzela jo je francoska družba Areva (prej Framatome), predvsem zato, da bi naredili vtis, da je tehnologija sposobna ekonomsko preživeti.

Jama za 3 milijarde evrov

Jedrska energija je draga tudi zaradi globokega geološkega odlaganja najnevarnejših jedrskih odpadkov. Teoretično je visoko radioaktivne odpadke mogoče shraniti varno. Tehnično poročilo finskega urada za jedrsko energijo, Posiva, je npr. zelo prepričljivo. Porabljeno gorivo je mogoče zaliti v železo, ga obdati z bakrom in pokopati na dno več sto metrov globoke vrtine v varne kamnine. Odprtino je moč napolniti z nasičenim bentonitom, ki je vrsta gline. Metalurgi Posive menijo, da bi v takih okoliščinah bakrena ovira zdržala najmanj milijon let. Nevarno je, da bi dober zgled Posive drugi uporabljali kot Potemkinove vasi, namreč kot zgleden projekt, ki zbuja vtis, da je problem rešen, v resnici pa gre vse lepo po starem. Vrtoglavi stroški odlaganja odpadkov in razgradnje jedrskih elektrarn so eden od razlogov, zakaj jedrska energija tako vztrajno golta javni denar. Finsko odlagališče, prvo te vrste na svetu, ki ga preprosto imenujejo “onkalo”, jama, je globoko 420m in predstavlja sistem predorov v granitni kamnini. Pričakujejo, da bo končna cena tega grobišča visokoradioaktivnih odpadkov 3 milijarde evrov. Toda finska vlada od prodane elektrike iz jedrskih elektrarn že od 70-tih let prejšnjega stoletja polni sklad za končno očiščenje, v katerem se je nabralo 1,7 milijarde evrov, in ta denar bodo porabili za dokončanje Onkala. (Denarja za razgradnjo JEK se je nabralo za okrog 140 milijonov evrov; glede na to, da je moč JEK 3,87-krat manjša od moči štirih finskih reaktorjev, bi bilo pričakovati, da se bo v 30 letih v podobnem tempu nabralo okrog 440 milijonov evrov – ali pa morda Slovenci spet vemo nekaj, česar drugi ne vedo?) Veliko Britanijo bo npr. očiščenje vseh jedrskih prizorišč stalo 80 milijard evrov.

Na svetu ni jedrske elektrarne, ki se ne bi zanašala na državno pomoč. Finančno tveganje jedrske nesreče je tako veliko, da ga komercialne zavarovalnice sploh nočejo pokrivati. Tako stroški zavarovanja padejo na pleča države: v Veliki Britaniji naj bi vlada pokrila nesreče, ki povzročijo za več kot 140 milijonov funtov škode, v ZDA je ta znesek 200 milijonov dolarjev, v Kanadi samo 75 milijonov kanadskih dolarjev. Toda Evropski parlament ocenjuje, da bi stroški velike jedrske nesreče znašali od 80 milijard do 5,5 bilijona evrov.

Da po vsem tem človek verjame, kako poceni, varna in čista je jedrska energija, potrebuje bujno domišljijo. Včasih pomaga tudi, če ti s prijaznim atomom že v rani mladosti malce operejo možgane.

Janez Penca