Naročite knjige

Blog

MOJ PRIJATELJ ATOM - Hladna vojna za tople večere

10. jul 2011
Vendar dveh prepričljivih razlogov zoper jedrsko energijo ne poznamo prav dobro.

Prvi je, da pravzaprav proizvede precej ogljikovega dioksida: vsak korak v postopku - razen same cepitve - porablja fosilna goriva (nafto in plin). Uranovo rudo je treba kopati, drobiti in mleti, da iz kamnin pridobimo uranov oksid; treba jo je obogatiti; odpadne snovi je treba predelati in varno uskladiščiti; jedrske elektrarne je treba zgraditi, vzdrževati in nato sesekljati na koščke ter jih uskladiščiti (česar ni storil še nihče).

Drugi razlog je odgovor na vprašanje, ali je na svetu sploh dovolj zalog uranove rude za večji preporod industrije jedrske energije. Odgovor je nikalen. Jedrska energija je odvisna od oskrbe z uranovo rudo iz redkih bogatih najdišč, ki jim grozi enako izčrpanje kot nafti in plinu (trajale naj bi od 50 do 150 let, odvisno od metodologije določanja razpoložljivosti vira). Bogatih rud bo kmalu zmanjkalo. Potem bi bilo treba izkoriščati siromašnejše, ki bodo na koncu za predelavo zahtevale več energije, kot jo bodo oddale v obliki jedrske energije. Zamisel o "naftnem vrhu" – letu, ko bo globalna proizvodnja nafte dosegla zenit in se bo začela nepovratno manjšati – je središče razprav o nafti kot najpomembnejšem viru energije na zemlji. Napovedi se spreminjajo ves čas, a okrog leta 2050 naj bi nafte začelo zmanjkovati. To bo katastrofalno vplivalo na svetovno gospodarstvo in človeško družbo, razen če že zdaj ne bomo resno začeli iskati obnovljivih različic energije, uvajati varčnejše tehnologije in z energijo varčevali. Kakega posebnega navdušenja za to pa vlade ne kažejo1. Optimisti sicer napovedujejo preporod premoga, katerega zaloge naj bi trajale še naslednjih 300-800 let.

Bo podobno z jedrsko energijo? Preskrba z uranom je vrh dosegla leta 1981. Na svetu je 443 reaktorjev in ves svet na leto proizvede le malo več kot polovico uranove rude, ki jo porabijo elektrarne.

Zadrego rešuje plutonij iz časov hladne vojne

Zaenkrat prepad med povpraševanjem in porabo premoščajo s plutonijem iz zalog demontiranega jedrskega orožja, ki so ga države nakopičile v času hladne vojne. V Franciji ga uporablja 20 jedrskih elektrarn in država jih podpira z 1 milijardo dolarjev na leto2. Ta vir usiha in bo do leta 2013 popolnoma usahnil, zato industrija poskuša odkriti in razviti nove rudnike urana, v glavnem v Kanadi, Avstraliji in Kazakstanu. Toda tisti, ki jih odpirajo, bodo pokrili samo polovico trenutnega razkoraka, da ne omenjamo novih potreb jedrskih elektrarn, ki jih trenutno gradijo po svetu. In tu je še načrt Kitajske, ki namerava do leta 2020 sama zgraditi 30 novih.
Razvijanje rudnika urana je drago in zapleteno početje, kajti material je pač nevaren – od odkritja do proizvodnje povprečno traja 15 let. Tudi če bi si stroka močno prizadevala odkriti nove vire in odpirala nove rudnike, bi po letu 2013 še vedno zijal 8-letni prepad. V prvih šestih letih novega tisočletja so cene urana zrasle za 400% nato pa nekoliko padle.

Medtem ko je element uran dokaj razširjen, pa je koncentrirana uranova ruda, primerna za pridobivanje energije, močno omejen vir. Uranova ruda je kamnina, ki vsebuje mineralizirani uran v koncentraciji, katere izkoriščanje je še gospodarno. Vprašanje, koliko bogate uranove rude je še, ne bi bilo vredno temeljitega premisleka, če bi jedrska industrija nadaljevala z delom v enakem obsegu kot sedaj. Gre predvsem za to, kakšno delo ji bo človeštvo namenilo. Dovolj resen prispevek – dovolj, da nam mora biti mar – bi bil, če bi z njo poskusili nadomeščati pomanjkanje nafte in plina. Bolj ambiciozen – a nujen, če upoštevamo v kakšni zagati smo z energijo – bi bil, če bi jedrska energija igrala glavno vlogo pri pridobivanju vodika, s katerim bi morali nadomestiti bencin in nafto na cestah in železnicah. Če bi lahko nadomestila vse to, bi plin lahko prihranili za delo, ki ga opravlja najbolje, to pa je, da z energijo oskrbuje gospodinjstva in industrijo. Če bi jo uporabili po vsem svetu, bi s tem načeloma rešili energijske zadrege za kar lep čas vnaprej.

To bi seveda pomenilo renesanso jedrske energije. A kaj še? Narasel bi problem z odpadki in jedrska industrija bi morala začeti spoštovati brezhibne - a energijsko potratne – standarde ravnanja z odpadki, njihove obdelave in skladiščenja. Morala bi "ozdraviti" pokrajine, ki po rudarjenju ostajajo hudo degradirane. Vse to bi pripeljalo do točke, od katere naprej bi morala industrija uporabljati vedno siromašnejše rude, to pa bi močno povečalo porabo fosilnih goriv. Kdor trdi, da je jedrska energija poceni, rad zamolči tudi stroške globokega geološkega odlaganja visokoradioaktivnih odpadkov, zdravljenja krajine po opuščenih rudnikih urana in razgradnji odsluženih jedrskih elektrarn. Danes jedrska industrija po vsem svetu ne izpolnjuje tako rekoč nobenega od zgornjih meril.

Sicer pa je cena jedrske energije funkcija odnosa do nje. Če je ne marate, je draga. Če vam je pri srcu, je poceni. Vendar obstaja še lažji način določanja cene, namreč, ali je sposobna ekonomsko preživeti. V večini držav zakoni ne prepovedujejo gradnje jedrskih generatorjev. Dobavitelje povsod spodbujajo, naj poiščejo najcenejši vir proizvodnje elektrike. Če je jedrska energija cenejša od drugih, bi bilo pričakovati, da bodo proizvajalci elektrike manj donosne elektrarne vsevprek nadomeščali z jedrskimi. Pa jih ne. Vedno počakajo, da jih zgradi država, zasebne družbe jih kvečjemu vzamejo v najem. Več kot zgovoren je primer ene od dveh jedrskih elektrarn, ki so jo v zadnjih 10 letih začeli graditi v Evropi, namreč 3. bloka finske jedrske elektrarne v Olkiluotu. Podatki o rokih in podražitvah so primer ušive ekonomije jedrske energije, o kateri je pred časom pisal britanski mesečnik Prospect.

Janez Penca

1 David Fleming, "No more uranium," Prospect, junij 2005, str. 14-15
2 "France can phase out nuclear power and achieve low carbon dioxide emissions" Institute for Energy and Environmental Research, 4. maj 2006