Naročite knjige

Blog

MOJ PRIJATELJ ATOM - Ideologija neizogibnega

07. jul 2011

Vlade in ekspertne skupine nam neobrzdani pohlep po energiji slikajo kot neizogibno dejstvo, ki ga ni mogoče preprečiti ali mu ubežati. Vzpostavljanje ideologije neizogibnosti je podcenjevanje državljanov. Vlade so vajene z ljudmi ravnati kot Platonov zdravnik s sužnjem. Zdravnik svobodnih ljudi razišče izvor in naravo bolezni in se posvetuje z bolnikom in njegovimi prijatelji, zdravnik sužnjev pa predpiše zdravljenje na osnovi empiričnega mnenja s prepričljivostjo, ki zbuja vtis eksaktnega védenja. Zakaj? Ker predpostavlja, da suženj nima razuma. Lahko sicer iskreno veruje, a ne zmore dojeti resnice svoje vere. Podrejen je silam neizogibnosti. Ker suženj nima logosa, ga vodi dobrotni gospodar. Sam ne prepozna Dobrega in ne razume, kaj je dobro zanj ali za državo.[1]

Večina neizogibnega je zgolj rezultat lingvističnih vzgibov. Še zlasti v ekonomiji je tako, da če nekaj dovolj vztrajno in glasno ponavljaš, tisto potem je. Gradnja jedrske elektrarne je ekonomija, 3-milijardna, v evrih, in ob upoštevanju vseh njenih prvin, predvsem izpolnjevanja standardov ravnanja z visokoradioaktivnimi odpadki in razgradnje, še veliko dražja. Če kot razlog za določen ukrep ali spremembo sprejmemo neizogibno nujo, ukrepa oz. spremembe ne moremo doumeti. S poudarjanjem neizogibnosti je posvečena v religijo. Verjeti moramo, ker je neizogibno, in nam je zato tako rekoč usojeno. Na koncu koncev se izkaže, da je podlaga teorije neizogibnosti samo kratkoročno koristoljubje.
 
Drugi blok jedrske elektrarne v Krškem je neizogiben samo do mere, do katere se je suženj (državljan) brez premisleka pripravljen prepustiti svojemu zdravniku (vladi).

Industrija prevar in škandalov
 
Dve stvari govorita v prid jedrski energiji. Prvič, da temelji na energijskem postopku, ki ne proizvaja ogljikovega dioksida. Drugič, da gre za način proizvodnje energije, ki ji ne grozi neposredno pomanjkanje, kot pri nafti in plinu. Ta dva udarna argumenta sta se stopila v prepričevalno in retorično vprašanje: "Ali sploh je kaka alternativa?"
 
So tudi močni razlogi proti: Jedrska energija je draga, njena cena pa, če vanjo vštejemo razgradnjo in globinsko geološko odstranitev visokoradioaktivnih odpadkov, popolnoma nekonkurenčna. Brez izdatne pomoči države ni kaj prida možnosti za dobiček. Jedrske elektrarne v zrak in vodo "predvideno" spuščajo karcinogene nizkoradioaktivne odpadke. Jedrske reaktorje praviloma spremljajo škandali z odpadki. V Veliki Britaniji npr. skoraj ne mine leto brez kakega novega in grozljivega odkritja o jedrskem kompleksu Selafield v pokrajini Cumbria. Leta 2004 je Evropska komisija tožila Veliko Britanijo, ker njena vlada inšpektorjem ni dovolila pregledati enega od odlagališč. Komajda preseneča, da so jih hoteli zadržati onstran ograje: leta 2003 so namreč odkrili umetno jezerce z 1,3 tonami plutonija, ki je tam nedokumentirano in brez nadzora čakal celih 30 let. Leta 2005 so preiskovalci ugotovili, da je v kompleksu puščala cev, iz katere je neopaženo odteklo približno 20 ton urana in 160kg plutonija. Leta 1997 so operaterji jedrske elektrarne v Dounreayu na severni škotski obali priznali, da so dolga leta odpadke metali v odprto luknjo, ki so jo izkopali nad krušečo se obalno pečino. Jašek je enkrat že eksplodiral – leta 1977 – in plutonij je razneslo po okoliških plažah, toda britanskemu Uradu za atomsko energijo (Atomic Energy Authority), ki to elektrarno upravlja, se o nesreči ni zdelo vredno obvestiti javnosti. Po škandalu so obljubili, da v prihodnje ne bodo ničesar prikrivali. A manj kot leto dni pozneje so morali priznati, da so v obmorskih pečinah izkopali drugo luknjo, v katero so prav tako odmetavali nezapečatene jedrske odpadke. Zdaj so za naslednjih 25 let za javnost zaprli skoraj 2km plaže. S posebnimi podmorniškimi roboti bodo nekaj desetletij z morskega dna pobirali delce plutonija. Pospravljanje za proizvajalci “najcenejše in najčistejše” elektrike bo stalo 2,5 milijarde funtov.
 
Ob fukušimski katastrofi se je izkazalo, da ima tudi japonska jedrska industrija v spregi z vlado dolgo zgodovino prikrivanja jedrskih nesreč. Leta 1995 je Japonska agencija za atomsko energijo prikrila vpliv nesreče v hitrooplodnem reaktorju Monju. Leta 2002 so ugotovili, da so uslužbenci tokijske družbe za električno energijo TEPCO v 200 primerih ponaredili varnostne podatke. Leta 2007 je po potresu 6,6 stopnje družba priznala, da še neka od njenih elektrarn ni bila načrtovana za tako močan potres.
 
Za debele laži in umazane bližnjice, ki jih ubira jedrska industrija, sta dva razloga. Prvi je, da je slabo ravnanje z radioaktivnimi odpadki veliko cenejše kot dobro, drugi, da imajo upravljavci jedrskih objektov sijajen razlog, da neprijetnih dejstev ne sporočajo javnosti: varnost!

Ledena stroka
 
Naslednji razlog proti jedrski energiji je, da proizvaja visokoradioaktivne odpadke. Ti zahtevajo standarde obdelave in shranjevanja, ki jim zadosti le malo jedrskih elektrarn. VRO so smrtonosni in predstavljajo trajno onesnaženje, ker ostajajo nevarni več deset ali sto tisoč let. Jedrska industrija proizvaja tudi materiale za proizvodnjo jedrskega orožja. Nesreče jedrskih elektrarn lahko opustošijo cele kontinente (černobilska je bila po količini radioaktivnega materiala, ki se je sprostil, "težka" kot 400 hirošimskih bomb); površinsko shranjevanje VR odpadkov je tvegano tudi zaradi morebitnih terorističnih napadov. Prevare obvladujejo tudi to, hoteno, odlaganje jedrskih odpadkov. Razlog je isti kot pri S- in NRO: tako je ceneje.
 
Stroka je hladna. Glavni direktor Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) je maja 1986 obiskal Černobil, da bi lahko avgusta na mednarodnem srečanju prvič uradno in verodostojno spregovoril o nesreči. Na srečanju je vodja Oddelka za jedrsko varnost pri IAEA, dr. Morris Rosen, izrekel naslednje besede: “Tudi če bi se taka nesreča zgodila vsako leto ... bi jedrsko energijo še vedno imel za umesten vir energije.”
 
Kdor ima tako ledeno srce, je varen celo pred staljeno sredico reaktorja.

Janez Penca (prihodnjič: Ušiva ekonomija jedrske energije)

1 John Ralston Saul, The Collapse of Globalism and the Reinvention of the World (London: Atlantic Books, 2005) str. 29-30