Naročite knjige

Blog

Najtrša vseh drog: gospodarska rast

29. okt 2011

Ali je razvoj človeštva – blaginja in težnja k udejanjanju vsega, kar zaznamo kot možno – uresničljiv v netržnem okviru? Ni nujno, da razvoj pomeni rast kot napihovanje prodaje, razsipanje z energijo in naraščanje neenakosti med ljudmi.

Trajnostni razvoj je uradna doktrina OZN. To naj bi bil razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe človeštva, ne da bi s tem ogrozili zadovoljevanje potreb bodočih rodov. Trajnostni razvoj je očitno še neprepoznani rešitelj, blagoslov v preobleki za vlade, ki zagovarjajo intenzivno kmetijstvo in pri njem vztrajajo, za šefe multinacionalk, ki mračne plati produkcije – disciplinirano, hierarhično fizično delo in onesnaženje – izvažajo na neelegantne lokacije v večinski revni svet ali “nevidne” lokacije v lastnem bogatem svetu, za medvladne organizacije, ki sploh ne vedo več, kaj storiti, in za ekonomiste, ki so že ničkolikokrat dokazali, da nimajo pojma o naravnih omejitvah.

 

Skratka, liberalni komunisti, kot v svojem članku Nikomur ni treba biti zloben: človekoljubni sovražnik (LRB, 2006) Slavoj Žižek imenuje vladarje današnjega sveta, bi najraje ves (od dela) umazani delavski razred izvozili v “nevidni” Tretji svet.

Trajnostni razvoj – bistroumni nesmisel

 

 

Program trajnostnega razvoja je zgrešen že v osnovi, ker neomejeno gospodarsko rast pojmuje kot združljivo z ohranjanjem naravnih ravnovesij in lajšanjem socialnih problemov. Ta pogled se opira na dve majavi predpostavki.
 
Prva je ekološka. Gre za trditev, da se rast lahko nadaljuje, ker se količina naravnih virov, ki jih človeštvo potrebuje za enoto proizvoda, s tehnološkim napredkom zmanjšuje – tako naj bi bilo mogoče z manj energije in surovin proizvajati več dobrin. Toda eksplozivna rast proizvodnje je popolnoma izničila manj intenzivno porabo surovin, kar so ugotovili tudi v OZN: “V zadnjih desetih letih je svetovna proizvodnja sicer postala energijsko manj potratna, a se je tako povečala, da te izboljšave še zdaleč ne zagotavljajo zmanjšanja izpustov CO2.”
 
Druga dvomljiva predpostavka je socialna, namreč trditev, da bo gospodarska rast ublažila revščino in zmanjšala neenakost med ljudmi ter okrepila notranje vezivo družbe. Rast, kot jo pozna kapitalizem, rojeva neenakost, ki jo kapitalizem potrebuje, da proži frustracije in nove potrebe. V preteklih petdesetih letih je neenakost v dohodkih kljub znatnemu povečanju svetovnega bogastva rasla z nepredstavljivo hitrostjo. Leta 1960 je bilo razmerje med dohodki 20% najrevnejših in 20% najbogatejših 1:30, danes je okrog 1:80. Zahteve kapitalistov po večjih dobičkih, zlasti čim večjih dividendah, goltajo dodano vrednost, ki bi jo morali pretakati v delavske plače in socialno varnost.

Je možna prihodnost brez gospodarske rasti?
 
Glavna pomanjkljivost uradnih razprav o trajnostnem razvoju je nesposobnost, da bi si prihodnost predstavljali brez nenehne gospodarske rasti. Kljub socialni in okoljski škodi, ki jo povzroča gospodarska rast, ni političnega niti gospodarskega voditelja, ki bi bil pripravljen napredek ločiti od rasti. Rast deluje kot trda droga. Močan odmerek ohranja privid, da lahko razreši vse družbene probleme, ki pa jih zvečine povzroča prav sama. Od tod občutek, da bo družba tem bolj zdrava, čim močnejši bo odmerek. Šibak odmerek povzroči boleče odtegnitvene simptome – postopka razstrupljanja pa ni.
 
Pod “anemijo ekonomije” pa se v družbah, ki jih spodkopava liberalni kapitalizem, razrašča anomija, brezpravje, družbena razpuščenost; liberalni kapitalizem namreč življenju ni zmožen podeliti smisla; ponuja le potrošništvo, polaščanje naravnih virov in dohodka ter zaostrovanje neenakosti. Rast je novi opij množic: uničenje kulturnih koordinat in kolektivne solidarnosti je ljudi pahnilo v brezno potrošništva. Slepi ideologi rasti ignorirajo povezavo med človeškimi bitji in naravo. Zanje ekologije ni. Gospodarska dejavnost poteka v vakuumu zunaj biosfere.
 
Spregledujejo tudi dejstvo, da je gospodarska dejavnost entropična – energijo ves čas spreminja v manj uporabne oblike. Čeprav je Zemlja odprt sistem, ki energijo prejema od sonca, je vseeno celota, v kateri ne bi smeli posegati čez meje razpoložljivih virov in prostora. Ekološka sled (površina, nujna za vzdrževanje vseh človeških dejavnosti, ne da bi pri tem rušili ekološko ravnovesje) je že dosegla 120% na Zemlji razpoložljive. Če bi vsi prebivalci sveta živeli enako potratno in za seboj puščali enako količino odpadkov kot prebivalci ZDA, bi potrebovali 4-5 planetov.
 
V takih razmerah nekateri okoljevarstveniki in nasprotniki globalizma pozdravljajo zamisel o krčenju rasti. Nekateri pozivajo celo k popolni ukinitvi razvoja, češ da neizogibno zahteva rast, ki se bo na koncu izkazala za usodno. Zavračajo uporabo kakršnihkoli pridevnikov kot “human” ali “trajnosten”, ki se nagibajo k rehabilitaciji razvoja.
 
Vendar je politično nepošteno vsiliti enako krčenje tistim, ki imajo vsega več kot dovolj in onim, ki jim manjka najosnovnejših reči. Revni svet ima pravico do razvoja in ideja, da je skrajna revščina samo odsev zahodnih vrednot ali določenega stališča, je nesprejemljiva. Da bo s sveta izbrisana nepismenost, bo treba zgraditi šole, da bo zdravstvena nega dostopna vsem, bo treba zgraditi bolnišnice; vodovodna omrežja morajo poskrbeti za pitno vodo za vse. Popolnoma upravičeno smemo uporabljati izraz “razvoj” za proces oskrbe vsega človeštva s pitno vodo, zdravo hrano, zdravstveno oskrbo, izobrazbo in demokracijo. Če definiramo osnovne potrebe kot splošno pravico vseh ljudi, to ne pomeni zagovarjati kulturne prevlade razvitega Zahoda ali podpirati liberalnega prepričanja v naravne pravice, kot je privatna lastnina. Univerzalne pravice so družbeni produkt, ki izvira iz političnega projekta emancipacije.

Manj dela za boljšo prihodnost
 
Glavni namen krčenja gospodarske rasti je razločno opozorilo na brezumni cilj rasti zaradi rasti same. Ta lastnikom kapitala služi za neobrzdano zalezovanje profita. Sedanjemu modelu razvoja se je mogoče realistično upreti le, če se začnemo spraševati tudi o kapitalističnih družbenih odnosih, ki so njegova podlaga. Prvi korak bi bila upočasnitev rasti; temu bi moralo slediti selektivno krčenje dejavnosti, začenši s škodljivimi, in usmerjanje gospodarstva h kakovosti blaga in javnih storitev, bolj pravičnemu primarnemu razporejanju dohodka in rednemu krčenju delovnega časa v skladu z naraščanjem produktivnosti (to je tudi edini način boja proti brezposelnosti, ko ni rasti).
 
Opisovanje razvoja kot evolucije družbe, ki naraščanje produktivnosti uporablja za krčenje dela vseh ljudi in dohodek od gospodarske dejavnosti deli bolj pravično – namesto, da bi neskončno povečevala produktivnost, ki rojeva onesnaženje, razvrednotenje okolja, nezadovoljstvo, zatrte želje, neenakost in nepravičnost – ni vrnitev v preteklost v imenu sedanjega razvoja. Tak razvoj nas ne spreminja v zapornike utilitarnega modela, če seveda povečanja produktivnosti ne dosegamo na račun poslabšanja delovnih razmer ali naravnega okolja.
 
Ko se bomo sprijaznili z dejstvom, da se človeštvo ne bo vrnilo v predrazvojno dobo in da prirastki v produktivnosti še vedno bodo, je treba izrabo le-teh uskladiti z obnavljanjem živih sistemov. Upravičeno lahko predpostavljamo, da bo skrajšanje delovnega časa naš miselni svet očistilo fantazijske predstave, da posedovanje vedno več dobrin izboljšuje našo blaginjo. Širjenje javnih storitev, socialna zaščita in kultura, osvobojeni železnega prijema kapitala, bodo postali neprimerljivo večje bogastvo, kot tisto, ki ga ceni trg. Novo pojmovanje razvoja obnavlja vprašanje, kaj je temeljni cilj dela in kakšna je pot v gospodarno družbo, ki temelji na solidarnosti.

Janez Penca