Naročite knjige

Blog

ODZIV NA ODZIV Zgodovina ni na strani osamosvojiteljev

04. feb 2018

Arhitekt profesor Janez Suhadolc nam je 12. decembra kot gostujoče pero v Delu ponudil v branje odličen esej z obilico hrane za razmišljanje. Njega so k premišljevanju spodbudili osamosvojitveni napori Kataloncev. Zaradi upoštevanja vrednih pomislekov ob rezultatih katalonskega referenduma on peticije ne bi podpisal.

Njegov esej je vreden večkratnega branja. Težko bi iz njega izbrskali kako misel, ki bi ji bilo mogoče tehtno ugovarjati. Zato me je presenetilo, ko je dr. Dimitrij Rupel precej grobo pojezdil čez kontekst njegovega spisa in napaberkoval nekaj očitkov. Ker profesor Janez Suhadolc ni pisal monografije, ampak esej, mu ne bi smeli očitati, da za primer narodov, ki si zaslužijo svojo državo, ni navedel tudi Kurdov in Palestincev. Tako je pač izbral, najbrž zato, ker sta primera Kurdov in Palestincev obče znana in samoumevna. Dr. Rupel ni pozabil popraviti avtorjevih zatipkanih Galižanov v napačne Galicijce. Slovenski pravopis nam ponuja Galičane ali Galicijčane. A to samo mimogrede. Ljudje se pogosto motimo ravno tedaj, ko smo trdno prepričani v svoj prav.

Bolj neprijetni se mi zdijo drugi očitki. Dr. Rupel piše: »Predpostavljam, da profesor Suhadolc – podobno kot letos v primeru katalonske peticije – leta 1989 ne bi podpisal Majniške deklaracije, da ne bi podpisal osamosvojitve, povezovanja z EU in Natom, schengena, evra itn.« V naslednjem odstavku dr. Rupel nadaljuje: »Glede na to, da ima prispevek naslov Zgodovina ni na strani osamosvojiteljev, je mogoče sklepati, da njegov avtor odklanja načelo pravice narodov do samoodločbe, ki je vse od leta 1919 (tj. mirovne konference v Versaillesu) ali vsaj od deklaracije OZN o koncu kolonializma iz leta 1960 vrhunsko moralno in mednarodnopravno načelo, najvišji in samoumevni zakon.«

Če v boju za udejanjenje »vrhunskega moralnega in mednarodnopravnega načela, najvišjega samoumevnega zakona« nasilno umre skoraj sto petdeset tisoč ljudi in za njim ostanejo milijoni beguncev in razseljenih, dobi pravica narodov do samoodločbe še drugačno razsežnost. Ob vsem spoštovanju vrhunskosti, moralnosti in samoumevnosti tega najvišjega načela in zakona se smemo vprašati tudi o človekovi temeljni pravici, da živi.

Zdi se, kot da dr. Rupel ni hotel prebrati vsega besedila, saj v njem avtor jasno pove, da »je bila osamosvojitev Slovenije v militantnih in kaotičnih razmerah med balkanskimi narodi okrog leta 1990 edino možno in smiselno dejanje. Zgodilo se je, kar je bilo v danih razmerah najbolj primerno.« Težko si predstavljam, da človek, ki je napisal ta dva stavka, ne bi podpisal Majniške deklaracije, osamosvojitve, povezovanja z EU ... itd.

Profesor Suhadolc je zelo jasno izrazil svoj pozitiven odnos do EU: »Evropska unija je največji politični dogodek v zgodovini Evrope. V skupnosti je prostovoljno združenih 28 držav z zelo različno zgodovinsko usodo. Nima smisla naštevati v koliko in kakšnih kombinacijah so se te evropske države v preteklih stoletjih spopadale med seboj. To je zgodovina. Med članicami Unije so vojni spopadi nedopustni. Spopad, denimo, na Renu, je danes nepredstavljiv. Pax Europaea je dosežek brez primere v tisočletni zgodovini Evrope.«

V eseju tudi ne najdem »kolonialističnega pogleda«, še zlasti ne, ker že na začetku avtor piše: »Če bi bil jaz diktator v Španiji, bi Katalonce milostno spustil iz objema španske matere: 'Če mislite, da vam bo življenje v samostojni, osamosvojeni, parlamentarni, demokratični . . . Kataloniji lepše, boljše, srečnejše kot v skupni domovini, potem jo pač imejte. Pojdite v božjem imenu na svoje in uživajte. Srečno pot.'«

Janez Suhadolc ne govori o »nepotrebnem« glorificiranju osamosvojitve. Njegovo misel, da se mu pretirano glorificiranje naše osamosvojitve ob razpadu Jugoslavije, gledano na splošno, ne zdi smiselno, lahko beremo tudi strpneje, kot jo je bral njegov kritik: Ob krvavi moriji, skozi katero so se v samostojne države osamosvajali naši nekdanji sodržavljani, bi bilo morda dovolj, da gojimo tiho hvaležnost, ker se je pri nas izteklo tako, kot se je, in sočutje do nekaj milijonov svojcev pomorjenih ljudi. Če bi bila zgodovina na strani osamosvojiteljev, bi se osamosvajanje narodov oz. njihovo razhajanje povsod zgodilo mirno, kot se je zgodilo v primeru Češkoslovaške. Tako sem jaz razumel naslov eseja Janeza Suhadolca Zgodovina ni na strani osamosvojiteljev. Zgodovina v jugoslovanskem primeru ni bila mila – bila je kruta. Taka je bila tudi do slovenskih žrtev in njihovih družin.

V človeških zadevah gre prevečkrat samo za to, kdo bo imel prav. Seveda imamo prav vedno MI. V brezumno manihejskem svetu, v katerega se je spremenila sodobna civilizacija, čakamo na njeno preobrazbo v strpnejšo, boljšo različico. Arhitekt Janez Suhadolc nas je s svojim esejem opomnil, da se neka stvar in njeno nasprotje nujno ne izključujeta. Ko dobro premislimo, kaj to pomeni, se nam odpre možnost za obstoj boljšega sveta. Tak pogled pa je tudi zdravilo za trenutke, ko nas obide skušnjava, da bi svoj prav razglasili za edino veljavnega.

(Moje mnenje o zapisu dr. Rupla v Pismih bralcev Sobotne priloge Dela, ki je bil sploh edini odziv na besedilo J. Suhadolca, ni našlo prostora v časniku, ker naj bi polemiko že pred tem zaključili in o tem obvestili že tudi nekaj drugih avtorjev pred menoj. Glede na to, da je bil objavljen le en odziv, tj. pogled dr. Rupla, se mi je zdelo prav, da vsaj na tej strani “luč sveta ugleda” še drugačen pogled.

Janez Penca