Opeke in zgradba
Posej dejanje in požel boš navado. Posej navado in požel boš značaj. Posej značaj in požel boš usodo.
Seveda ta rek v treh povedih predpostavlja, da je dejanje dobro in da sta zato dobri tudi njegovi posledici navada in značaj. Pravično bi torej bilo, da bi bila usoda človeku z dobrim značajem prijazna. Če usodo razumemo širše, kot življenje nasploh, bi v takem primeru smeli govoriti o dobrem življenju.
Za dobro življenje pa se moramo izuriti. Moramo se učiti ali vaditi. Živeti dobro mora postati navada. Aristotel in Albert Einstein sta dejala, da odličnost ni enkratno dejanje, temveč navada. Za dobro življenje ne zadostuje, da smo zadovoljni sami s seboj, pomembneje je, da so z nami zadovoljni drugi. Že samo če rečemo, da je nekdo značaj, razumemo, da govorimo o dobrem človeku. Če želimo izraziti nasprotno, moramo pred besedo »značaj« izreči ali zapisati kak slabšalni pridevnik, npr. slab, pokvarjen ali izprijen. Beseda značaj je torej sama po sebi pozitivna. Kako pa je z nami, ljudmi, smo po naravi dobri ali slabi? S tem vprašanjem se ukvarja tudi nevroznanost. S skeniranjem človeških možganov poskuša ugotoviti, ali se moramo za to, da ravnamo prav oz. dobro, zavestno potruditi ali pač ne. Zadnje novice so dobre: ljudje smo izhodiščno nastavljeni na »dobro«, če želimo ravnati zlobno, pa se moramo potruditi. Sodeč po tem, kar se dogaja po svetu, bi lahko rekli, da se veliko ljudi zelo trudi. Vendar je to, da smo po naravi dobri, kljub temu tolažilna in hkrati pogum zbujajoča novica.
Človek ni samo tisto, kar mu je položeno v zibko, ampak v veliki meri tudi tisto, kar iz položenega v zibko naredi sam in s soljudmi. Značaj je zgradba, opeke, iz katerih ga gradimo, pa imenujemo kreposti. Aristotelova definicija kreposti je lastnost, po kateri se odlikuje neka vrsta. Lahko bi rekli, da je krepost leva moč, krepost geparda pa hitrost. Krepost je izrazito funkcionalna kategorija: s prispodobo povedano – krepost ušesa je, da dobro sliši, krepost očesa je, da dobro vidi. Človekove kreposti so njegove krepke plati: pravičnost, pogum, zmernost, dobrodelnost, previdnost, človekoljubje, zaupljivost … kreposti je zelo veliko. V primerjavi z zakoni krepostim ne morete nikoli zadostiti. Kreposti ni nikoli zadosti, krepost lahko širimo in poglabljamo brez omejitve. V krepostih je »šansa« človeštva za višje življenje. Zakoni so zato, da se med seboj ne požremo, kreposti pa so za to, da drug drugemu življenje lepšamo in lajšamo.
Če so kreposti opeke človekovega značaja, bi morale biti družine in ustanove, kot so vrtci, šole, univerze, športna in druga društva ter zveze, klubi, cerkev, umetniške ustanove, književnost in še kakšno prizorišče (najbolje pa kar vsa) človeškega ustvarjalnega duha gradbišča značajev.
Še zlasti v šolah, pa tudi v športnih klubih, bi morali ves čas utrjevati občutek za ločevanje dobrega od slabega, prav od narobe. Mladi ljudje v svojem življenju poleg družinskega zavetja potrebujejo tudi »pomembnega drugega«, kot temu danes rečemo, to je trajen odnos s kakim odraslim človekom, ki jim vzbuja zaupanje in mu ga na ta način tudi privzgaja. Kreposti ni mogoče poučevati s pridiganjem, kreposti se nalezemo, z njimi se »okužimo« ali pa so rezultat preproste moralne osmoze. Večina staršev dobro vzgojenih otrok vam bo težko opisala »skrivnost« vzgoje, zato ker skrivnosti ni. Večina učiteljev je najboljša takrat, ko se ne zaveda, da poučujejo, dijaki pa so najboljši takrat, ko se ne zavedajo, da se učijo. Najboljše reči v življenju pogosto sploh niso tiste, za katere se najbolj trudimo, ampak so stranski produkt nečesa drugega.
Življenje je kompleksno, vendar ne tako, da ga ne bi mogli živeti dobro. Da bi dobro živeli, vam ni treba biti optimist. Pesimizem ni ves slab – pesimisti imajo pogosto rezervni scenarij. Opravljajo tudi zelo koristno funkcijo kanarčkov v rudniku. Ti s svojo smrtjo opozorijo rudarje, da se v rovih nabira pogubni plin. Pravijo tudi, da optimisti živijo dlje. Drznil bi si reči, da na račun pesimistov. Vsekakor je zmerni pesimizem bolj zdrav in varnejši od lahkomiselnega optimizma, ki je prevladujoče razpoloženje vladarjev današnjega sveta.
Sam sem konstruktivni pesimist. Menim, da so stvari sicer slabe, a da jih lahko obrnemo na bolje, če bomo družno zlagali opeke, iz katerih raste zgradba, ki ji rečemo značaj.
Janez Penca