PERCY CERUTTY IN HERB ELLIOTT: TRENERSKA IN TEKAŠKA LEGENDA

Nenavadna simbioza dveh izjemnih športnih osebnosti

Kako bi mogel kdo svetovati v posamičnih primerih, če ni prej dojel pomena vsega življenja? Te besede je v Pismih prijatelju pred skoraj 2000 leti zapisal Lucij Anej Seneka. V istem pismu prijatelju Luciliju svetuje naj Vzljubi krepost kot edino človekovo dobrino.

Branje starih spisov je še kako tečna hrana tudi za sodobni premislek. Zgornja dva stavka je skoraj gotovo, pa čeprav ne dobesedno, svojim tekaškim varovancem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja izrekal avstralski trener in navdihovalec tekačev, oče holističnega pristopa k treniranju teka, Percy Wells Cerutty.

Prejšnjo sredo je dr. Kozma Ahačič v Delovih Mnenjih zgoščeno pokazal, kaj se zgodi, če te ne zanimajo več korenine, deblo in veje drevesa, s čigar sadeži bi se rad hranil. Danes se vse preradi sprašujemo   »Kaj?« in »Koliko?« in redkeje »Kako?« in »Zakaj?« Kvantiteta je povozila kvaliteto.  Dr. Ahačič je govoril o bolonjskem študijskem sistemu, ki iz svojih mlinov bruha vedno bolj ozkoglede in nerazgledane diplomante. Pogosto imam občutek, da tudi sodobni šport oblikuje precej bolonjske športnike. Pa ni bilo vedno tako.

Preden je šport tako kot vse drugo na tem svetu pogoltnilo opisovanje in pretvarjanje vsakršnih dobrin (in vrednot) v denar, so bili vzgibi za ukvarjanje s športom vse drugačni. Uporabil bi izraz »plemeniti«, a je malce pretežak. Ker sem bil sam nekoč atlet, sem za ilustracijo teh vzgibov izbral zgodbo iz zlate dobe atletskega amaterizma. Takrat je olimpijska ideja plačevanje športnih dosežkov imela za enako umazano kot jemanje dopinga.

Tekaški epicenter sveta se je v 50. in 60. letih preselil »tja dol«, v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Nedvomna zvezdnika poznih 50. in začetka 60. let sta bila avstralski trener Percy Wells Cerutty in njegov najboljši atlet Herbert Elliott.

Ceruttyjevo življenje je bilo viharno. Rodil se je leta 1895 v delavski družini, ki je živela v melbournskem predmestju. Kot šestletni otrok je prebolel dve zaporedni pljučnici, ki sta mu nepovratno poškodovali levo pljučno krilo. To ga je dolga leta oviralo pri teku. Če ne bi bilo te bolezni, Cerutty najbrž ne bi razvil kontroverznega sloga teka, nekakšnega galopiranja z dviganjem rok pred seboj, da bi »bolje zajemal zrak«. Tekmovati je začel, ko je imel 18 let. Do 23. leta je v 36 nastopih na dolgih progah desetkrat tudi zmagal. Že kot otrok je občudoval gibanje živali, zlasti divjih, ki je veliko naravnejše od gibanja civiliziranega, še posebej mestnega človeka. Dolge ure je prebil ob stezi na hipodromu in opazoval trening konj.

Opazil je tudi, da mladi otroci tečejo veliko bolj sproščeno kot odrasli ljudje. Gledal je igro predšolskih otrok, ki so ga očarali z neskončno vzdržljivostjo. Če so zares uživali v igri, je trajala lahko ure in ure. Svoje odrasle atlete je Cerutty treniral po načelih, ki jih je izluščil iz opazovanja otroške igre. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rad ponavljal.

Kot vseživljenjski opazovalec in premišljevalec se je pri 46. letih prelevil v eksperimentatorja in uporabnika svojih spoznanj o teku. Tri leta prej je izgubil službo državnega uradnika, ker je zbolel za neugotovljivo boleznijo, ki je iz njegovega gibanja posrkala vso moč in povzročila neznansko izgubo teže. Pozneje je ugotovil, da so bile skriti vzrok temu opešanju ponavljajoče se migrene. Ob napadih glavobola je odhitel na hipodrom in gledal, kako trenira njegov najljubši konj Ajax. Ko je konj nizal kroge, je napetost popustila. Domov grede je posnemal njegov galop. Pozneje je dejal: »Ajax je vame vdihnil več življenja in duha kot kdorkoli, ki sem ga kdaj poznal! Nič čudnega, da pogosto rečem, da imam večino konj, psov in kač raje kot ljudi.«

Ko se je njegovo stanje hudo poslabšalo in so se zdravniki zbali za njegovo življenje, je zmagala volja do preživetja. Znova je začel teči, tokrat resneje kot kdaj prej. Hodil je na dolge, samotne sprehode in razmišljal, kako bi lahko vse, česar se je naučil o človekovem gibanju, uporabil zase. Bilo je težko, ker se je moral hkrati učiti in ponovno učiti. Z »novim« treningom se je vrnil k otroškim gibom: k naravnemu gibanju, ki nam ga ukrade odraščanje.

Ta proces je bilo očitno zelo težko izpopolniti do perfekcije. Toda Cerutty je bil prepričan, da se je mogoče naučiti česarkoli, če ga le izpelješ skrbno, korak za korakom. Končni cilj je bil, da odrasel človek iz biološkega spomina spet prikliče otroško sproščenost.

Očarala ga je tudi zamisel o preziranju bolečine. Na misel mu je prihajalo, kako izjemno občutje je obhajalo ljudi, ko je bil prebit zvočni zid. Mislil je, da bi bilo še veličastneje, če bi človek lahko prebil zid bolečine. Ugotovil je, da del tega zidu pravzaprav ni bolečina sama, ampak le strah pred njo. Zanimalo ga je, kako bi bilo teči brez ovir strahu, krivde in tesnobe, pogojenih v atletovem umu, ki prožijo živčne zavore. Vse to blokira um in telesu prepreči, da bi se gibalo spontano, kot se gibljejo živali. Ko je bil Cerutty star 55 let, je začutil, da bi za pristno izpolnitev svoje zamisli potreboval mlajšega atleta, nekoga, ki je utrpel manj »programiranja« in ki bi otroško gibanje sprejel brez težav. Takrat je resno začel delati tudi z drugimi tekači. Osnoval je treninški tabor ob morju v kraju Portsea, kjer so se tekači zbirali najprej samo ob koncih tednov, potem pa je njegovo posestvo na obali oceana postalo pravo središče za treniranje vzdržljivostnega teka. O življenju in treniranju v taboru je šel glas po vsem svetu. Cerutty je svoj življenjski in tekaški nazor imenoval »stotanizem« in od svojih varovancev zahteval, da sprejmejo špartanski slog življenja, ki mu je lastno stoično prenašanje bolečine. »Če boli, se potrudi, da te bo bolelo še bolj,« je govoril. »Bolečina očiščuje. Ljubi jo. Sprejemaj jo hvaležno.« Cerutty je poudarjal, da trenira celega človeka, ne samo tekača.

Avstralski atletski pisec Joe Galli je takole opisal konec tedna z najboljšim Ceruttyjevim  atletom, poznejšim olimpijskim prvakom in svetovnim rekorderjem, Herbom Elliottom:

»Prispel sem v soboto popoldan. Elliott se je z dvema prijateljema pravkar vrnil s 50 kilometrov dolgega tekaškega pohajkovanja po razdrapanem, hribovitem terenu; na pot so šli prejšnji večer in prespali kar pod milim nebom. Dan preden so prišli v Portsea, je Herb 1 miljo pretekel v 4 minutah. Vrgli smo se na pograde v Ceruttyjevem 'oporišču' in spali devet ur. Ob 5h smo že bili pokonci in počasi pretekli kilometer do plaže, kjer smo  30 minut tekli po trdi mivki in se na koncu vrgli v ocean. Sledili je zajtrk. Kmalu po zajtrku smo že tekli po peščeni progi med grmičevjem, ki je bila malo daljša od 1 milje. Na njej sta bila dva ubijajoča klanca. Herb je to progo pretekel petkrat, nikoli počasneje kot v 6 minutah in 10 sekundah. Bil sem ponosen nase, ker sem jo enkrat pretekel v manj kot 10 minutah. Naslednje – dviganje uteži. Elliott je prijel 90 kg težko ročko z utežmi z iztegnjenimi rokami in breme dvigal od tal, tako da je iztegoval v kolenih pokrčene noge. Leže na klopi je s prsi potiskal 55 kg težko breme. Po kosilu smo se pogovarjali o treningu. Potem smo se lotili 25 metrov visokega griča sipkega peska. Pokončal me je en sam tek do vrha. Po globokem pesku je bilo celo hoditi skoraj nemogoče. Elliott je na vrh prihajal igraje, kot bi tekel po blagem travnatem pobočju.«

Ceruttyjevi atleti niso nikoli trenirali na stadionu. »Kakšen smisel je v kroženju brez konca in kraja in prihajanju na eno in isto mesto«. Intervalni trening je zavračal, Ceruttyja pa je zavračal vernik intervalnega treninga, trener Franz Stampfl.

Ko je novembra 1958 Galli v Portseaju z Elliottom in Ceruttyjem spet preživel konec tedna, je pisal:
»Herb je še močnejši, kot je bil lansko poletje. V nedeljo dopoldan je pretekel 24 kilometrov vzdolž nepeanske ceste. Kot po navadi je krožil po stezah med grmičevjem, premetaval uteži, surfal in se pražil na plaži. Pravilo vikendov v Portseaju (od petka zvečer do ponedeljka zjutraj) je bil popoln prelom z velemestnim življenjem. V toplem vremenu (kot sedaj) so Ceruttyjevi možje od petka zvečer do ponedeljka zjutraj bosi in oblečeni samo v tekaške hlačke. Ne brijejo se, njihova edina kopel je ocean, pojedo ogromno preproste, v glavnem surove hrane, trenirajo pa kot demoni.«

Cerutty je gotovo najbolj enkratno barvit trener v zgodovini atletike. »Videti ga morate, pravzaprav ne videti, ampak doživeti, kajti videti ne bi bilo dovolj, da bi verjeli,« je dejal atletski novinar Jimmy Platt in v svojem poročilu nadaljeval:

»Ravno pravi čas sem se pridružil atletom, da sem slišal nekega Šveda reči: 'Temu Ceruttyju se je prav zares zmešalo.' 'Ne dovoli si tega reči pred Herbom Elliottom,' mu je prišepnil sosed.

Toda ko človek vidi, kako Cerutty poskakuje po stadiomu kot  Popaj, ki beži pred buldogom, s koleni v zraku in z zastrašujočim vreščanjem, zlahka razume Švedovo pripombo. Po 300 metrih se je smešni starec iztekel in obkrožil našo skupino, glasno hlastaje za zrakom. Ni si vzel časa, da bi si opomogel. 'Tako se trenira,' je dejal. 'Če nameravate zmagovati, se morate boriti, in do tega se morate pripraviti na treningu. Nobenega smisla nima tekati okrog po stezi, kot to počnete nekateri od vas. Posmehujete se mi, mar ne? No, in kaj mi mar? Kaj vam mar, dokler zmagujete? Star sem 64 let in sem dopoldan 10-krat pretekel 300 metrov, zdaj pa jih bom pretekel še deset. Pa so mi pred 20 leti rekli, da je z menoj konec.'
Zdaj se ni smejal nihče več. … In Cerutty je odskakljal ter stresal dežne kaplje in znoj s sebe kot kak terier.

Najmočnejši vtis pa je name naredila moč skupinskega duha njegovih avstralskih tekačev ter kako so se nanj zanašali in mu zaupali. Morda so Ceruttyju mu manjkale nekatere finese tehničnega znanja, morda je nori starec. Očitno pa zna iz svojih tekačev izvabiti najboljše, kar premorejo: navdušenje, odločnost in vztrajanje.«

Herb Elliott

Herba Elliotta ne bi bilo brez Ceruttyja, a tudi Ceruttyja ne bi bilo brez Herba Elliotta. To je bila ena od najplodnejših športnih simbioz med trenerjem in njegovim tekaškim varovancem, ki pa nedvomno ni bila brez prask in bušk. Pravzaprav je v zvezi s Ceruttyjem težko izreči besedo varovanec, v življenjskem nazoru, ki je bil hkrati tekaški in ki so ga morali sprejeti njegovi tekači, ni bilo prav dosti varovanja. Cerutty se je namreč rad podajal v neznano, čeprav je to raziskoval s tisočletnimi orodji antične filozofije. Iz vsega, kar o njem vem, sem razbral moto: krepost skozi bolečino. Trpljenje zanj ni bila nadloga, kot je v današnjih hedonističnih časih, bilo je kovačnica značajev. Če malce razmišljamo po antično, je krepost nekaj, po čemer naj bi se človek odlikoval. Krepost so stari pojmovali zelo funkcionalno. Danes je le še okrasek kakega posebneža, v antiki pa je bila krepost potreba dobrega moža (in žene). Krepost je vse, po čemer se človek odlikuje. Kreposti so človekove krepke plati. Krepost je za človeka to, kar je za leva moč, za geparda hitrost, za uho oster sluh in za oko oster vid. Krepost je zelo funkcionalna stvar!
Cerutty je vedel, da so kreposti opeke, iz katerih se gradi Značaj. (Mimogrede, za to bi morale skrbeti družba nasploh in posebej družine in šole. Slednje so pri nas postale izpitne tovarne.  Vsaka šola pa bi morala biti predvsem kovačnica značajev.)

Elliott seveda ni sprejel vsega, kar je poučeval Cerutty – tega ne bi mogel storiti noben razumen človek. Včasih je bil nad njegovimi norčijami ogorčen, včasih zaradi njih samo v zadregi – in tega se mu ni bal odkrito povedati. Ostaja pa neka neizpodbitna resnica: Ko sta bila skupaj, je Cerutty obvladoval vse potencialno negativne dejavnike Elliottovega teka in spodbudil večino pozitivnih – tako telesne, s svojo zahtevo po neznanski količini in visoki intenzivnosti treniranja, kot miselne in čustvene.

Elliottova športna zgodba je neponovljena in morda celo neponovljiva. Rodil se je leta 1938 in se je že kot otrok odlikoval v mnogih športih. Ko je bil star 17 let je dosegel avstralski mladinski rekord v teku na 880 jardov (804,3 m) s časom 1:55,7. Dva dni po tistem je tudi v  teku na 1 miljo dosegel državni rekord 4:20,8. (To bi v teku na 1500 metrov pomenilo čas okrgo 4:03-4:05.) Vznemirjeni Cerutty je pritekel k njemu in mu dejal: »Niti sence dvoma ni, da boš po dveh letih treninga miljo pretekel v 4 minutah.«  Tisto leto (1955) je rekord na 1 miljo izboljšal še na 4:20,4. Potem si je pri selitvi klavirja zlomil dve kosti v stopalu. Sezoni 1955 in 1956 sta šli po vodi. Toda OI v Melbournu so ga navdihnile in poklical je Ceruttyja. Preselil se je v Portsea, kjer je imel Cerutty svoj tabor.

Cerutty je Elliotta priganjal do izčrpanosti, hkrati pa ga je pital s svojo filozofijo: »Pogrezaj se v bolečino. Bolečina očiščuje. Podaj se v trpljenje. Ljubi trpljenje. Vzemi ga za svojega.« Elliotta je še vedno bolelo stopalo, toda garal je tako močno, kot mu je predpisoval Cerutty, tekel dolge kilometre, šprintal navkreber po sipkem pesku in dvigal uteži ter krepil roke na Ceruttyjevem doma narejenem  telovadnem orodju. »Želel sem postati najboljši tekač na 1 miljo na svetu.« Januarja 1957 je za 6 desetink sekunde popravil mladinski svetovni rekord v teku na 1 miljo: 4:06.0. 25. februarja je dopolnil 19 let in po tedanjih pravilih ni bil več mladinec. Slaba dva tedna po tistem je v teku na 1 miljo na avstralskem prvenstvu v Melbournu zmagal z rezultatom 4:00.4. Zmanjkal mu je dober korak do teka na miljo pod 4 minutami.
Maja 1957 je začel treirati za sezono 1958. V devetih mesecih do prve tekme v letu 1958 je pretekel 4000 kilometrov in premetal na tone uteži. Na prvi tekmi tistega leta je, še ne star 20 let, miljo pretekel v času 3:59.9. Po avstralski sezoni se je preselil v Kalifornijo in tudi tam zmagal vsakič, ko je nastopil v teku na 1 miljo. Tisto leto je imel še tretjo sezono. V Cardiffu so bile igre Commonwealtha, kjer je v deževnem vremenu in po mehki stezi zmagal s časom 3:59.0. Le nekaj dni pozneje so se na novem stadionu v Dublinu srečali vsi tedaj najboljši tekači na 1500 metrov oz. 1 miljo na svetu. Elliot je že med tekom začutil, da teče najhitrejšo tekmo v svojem življenju. In res, v cilj je pritekel 2.7 sekunde hitreje od prejšnjega rekorderja, v času 3:54.5.

Po rekordu na miljo je sledila še četrta »sezona« tistega leta. Odpotoval je na Švedsko, kjer je 28. avgusta v teku na 1500 metrov nastopil na novem stadionu Ullevi v Göteborgu proti najmočnejšim evropskim tekačem. Med njimi je bil tudi svetovni rekorder Čehoslovak Jungwirth. Treji krog je pretekel v strahospoštovanje zbujajočem tempu. Ko je zazvonil zvonec ob vstopu v zadnji krog, je ob stezi videl Ceruttyja, ki je divje mahal z belo brisačo, kar je v njunem jeziku pomenilo, da teče v tempu svetovnega rekorda. V ciljni ravnini je vzhičen šprintal proti beli črti. Rekord 3:36.0 je bil za 2.1 sekunde boljši od prejšnjega. Po tistem je še nekajkrat nastopil tudi v teku na 800 metrov in začutil, da je čas, da zaključi sezono. V zadnjih 9 dnevih evropske sezone je dosegel 2 najboljša rezultata v zgodovini teka na 1500 m, ter drugi in deseti najboljši čas v teku na 1 miljo. V zadnjih 32 dnevih tiste sezone je dosegel tudi svetovni redkor v teku na 1 miljo, tretji najboljši čas v teku na 880 jardov in četrti najbolji rezultat v teku na 2 milji. In vse to še pred 20. rojstnim dnevom!

Po veličastni sezoni 1958 je sledilo leto popuščanja. Elliott se je na melbournski univerzi začel pripravljati za študij na Cambridgeu, se maja 1959 poročil, dobil sina in je namesto da bi tekel, raje igral golf. »Nekdanja predanost teku, je začela izginjati.« Toda tudi to leto je zmagal v vseh nastopil na 1 miljo. Po zmagi nad avstralskim olimpijcem Lincolnom s časom 3:58.9, se je od bolečine sključil v dve gube in skoraj bruhal. Lincolna je šokiralo dejstvo, da ga je premagal povsem nepripravljeni Elliott. Kaplja čez rob pa je bil spomin na večer pred tekmo, ko je Elliott v njegovi družbi popil steklenico piva in pokadil več cigaret. Kot tekač se Lincoln ni več pobral.  

Minevalo je leto 1959 in Elliott je pomislil na olimpijske igre v Rimu, do katerih je bilo samo še 8 mesecev. »26. decembra sem nehal kaditi in pri Ceruttyju v Portseaju spet začel resno trenirati.« Med tednom je v Melbournu že pred sončnim vzhodom tekel po cestah, opoldanski čas za kosilo pa si je skrajšal, tako da je lahko popoldan s treningom začel nekoliko prej. Dvakrat na teden je v odmoru, ki ga je imel v skužbi za kosilo, dvigal uteži. Spet je začel poslušati Percyja Ceruttyja. »On je oaza v puščavi mojega navdušenja.«

23. julija je njegova žena s sinčkom odpotovala v olimpijski Rim. Elliott je pri družbi Shell Chemical dobil dopust in se, žejan njegove pomoči, preselil k Ceruttyju v Portsea. »Sedaj sem njegov navdih potreboval bolj kot se spomnim, da sem ga kadarkoli prej, ko sem bil mlad, goreč atlet.«

Elliott se je dvignil iz pepela klavrne prejšnje sezone in v Rimu v veličastnem slogu postal olimpijski prvak v teku na 1500 m. Ob tem je dosegel  tudi svetovnim rekord 3:35.6. Po OI je še nekajkrat nastopil v Evropi in zmagal v vseh tekih na 1500 m.

A tisto so bili drugačni časi. Atletika je bila »zaobljubljen« amaterski šport, šele 22-letni svetovni rekorder in olimpijski prvak, ki v teku na 1 miljo in 1500 metrov ni bil nikoli poražen, pa je imel družino, ki jo je bilo treba preživljati. Takrat ni bilo psihologov in drugih strokovnjakov, ki bi mladi zvezdi svetovne atletike pomagali iz športne mehko prestopiti v poslovno kariero. Elliott jih tudi ne bi potreboval, on je bil vajen hoditi v službo IN trenirati. Danes je star 80 let. Pri 67. letih je bil namestnik predsednika uprave petega največjega rudnika železa na svetu, Fortescue Metals Group, pozneje pa neizvršni direktor iste korporacije. Pri 73. letih je predal direktorski položaj in ostal v podjetju kot direkrorjev pomočnik. Herb Elliott ima šest otrok. 

Na spletu si lahko ogledamo njegov zmagovalni tek v Rimu. Zanimiva podrobnost tega posnetka je prihod zmagovalca in njegovih zasledovalcev v cilj. Nobenih v nebo vrženih rok, besnih krikov, zastrašujoče spačenih obrazov, žuganja in bitja s pestmi po prsih. Poraženci se ne prijemljejo za glavo, ne jočejo ... Samo tek skozi cilj, sopenje, stisk roke olimpijskemu prvaku. V tem prizoru berem dve sporočili: »Zmaguj trezno, izgubljaj prisebno« in »Onkraj evforije olimpijske zmage in svetovnega rekorda je vedno ocean zelo resničnega življenja.«

Janez Penca