UREDNIK O TEKU

“O čemer ne moremo govoriti, moramo molčati.” 

Zgornji Wittgensteinov stavek namiguje, da se jezik morda sploh ne more spoprijeti z resničnimi vprašanji življenja – tako Wittgenstein priznava domovinsko pravico tudi mističnemu. Ali je o teku kot govorici telesa  sploh mogoče govoriti z besedami? In če je, ali je smiselno govorico telesa prevajati v govorico besed?

Friedricha Nietzscheja je jezilo, da so stvari vedno bolj take, kot se o njih govori in ne take, kot v resnici so. Ali je mogoče, da je tudi tek vedno bolj tak, kot o njem govorimo in pišemo in vedno manj tisto, kar v resnici je?

Tečem, odkar pomnim, pozimi vedno raje tudi na smučeh.

Razlogov, zakaj ljudje tečemo, je nešteto: eni tečejo zato, da bi se česa otresli, drugi zato, da bi kaj našli. Mnogi s tekom malo globlje pobrskajo po sebi, drugi se z njim iz globin (kjer so navadno resnične težave) prebijajo na površje, kjer zadihajo svobodneje in varneje. Za ene je tek zdravilo, pri drugih meji že na bolezen. Postavljanje ene noge pred drugo (ne glede na to, kako hitro to počnete) je mantra, s katero so se nekateri sposobni zazibati v mistično razpoloženje, v stanje, kjer ubesedovanje postaja vedno bolj nerazločno jecljanje. Morda je o teku najbolj pametno molčati.

Tek mi od nekdaj pomeni enega od dveh dopolnjujočih se polov: telesno protiutež umskemu. Kot osnovno- in srednješolec sem vsak dan sproti skrbno napisal domače naloge in nato z lahkim srcem odšel na trening. Večerno učenje ali branje knjig je razgreto in utrujeno telo umirilo in pripravilo za najboljšo od vseh regeneracij, spanec – vse je bilo tako, kot je moralo biti.

Tudi pozneje sem, študent in odrasel zaposlen amaterski atlet, študijsko, poklicno in športno pot jemal kot samoumevni vzporednici, ki se nista nikoli prekrižali, kaj šele, da bi ena drugo izključevali. Kljub temu, da me je stopanje po eni in drugi včasih utrudilo, me ni izčrpalo do te mere, da bi se ene ali druge naveličal.

Zadnje čase opažam, da so najvrednejše stvari v življenju skoraj vedno stranski produkt nečesa drugega in da jih ni mogoče hoteti, jim slediti ali jih celo zalezovati neposredno. Kot tekmovalec sem več kot desetletje treniral zato, da bi vsako leto napredoval; niso mi bili mar niti rekordi niti naslovi državnega prvaka, želel sem samo vsako leto teči malo hitreje. Naslovi prvaka, rekordi in uvrstitve v državno reprezentanco so bili stranski produkt moje želje po napredovanju. Takih stranskih produktov je bilo še več, eden je, da me ne oplaši delo, ki zahteva večmesečno vsakodnevno zbranost in vztrajanje, recimo prevajanje več sto strani debele knjige.

Tudi zame je veljalo pravilo, da za odlikovanje v čemerkoli človek potrebuje okrog 10.000 ur trdega dela – kar pomeni 10 let po 2-3 ure vadbe, učenja ali treninga na dan. Vsak dan, deset let zapored. Ker sem treniral atletsko disciplino 400m z ovirami, ki traja okrog 50 sekund in sem v njej na leto nastopil največ 15-krat, to pomeni, da sem v desetih letih nastopil samo približno 150-krat po okrog 52 sekund. V vsej svoji “karieri” sem torej tekmoval samo 2 uri in 10 minut, treniral pa več kot 10.000 ur!

Ob takem računu je več kot očitno, da me ni poganjala storilnost, torej športni rezultat ali rekord, ampak vsakodnevno prvinsko veselje do samega teka. Ko včasih preletim dnevnik treninga in se ustavim ob kakem datumu spred štirih desetletij, zlahka podoživim nenavadno toplino poznofebruarskega sonca tistega dne, ko sem po mehki stezi iz ugaskov tekel 600-metrske razdalje, ali vonj trohnečega listja v gozdu za štadionom, kjer sem tekel navkreber, ali suho pekoče grlo, ko sem v poletni vročini končaval kratek, a intenziven predtekmovalni trening. Ne vem, ali vonj obudi spomin ali pa je obratno, toda ko mi pred očmi zraste borov gozd okrog hotela v Vrsarju, kamor smo dolga leta hodili na enotedenske zimske priprave, zavoham zdrobljene borove storže na tleh in roko, ki je mimogrede pobožala rožmarin, in pred očmi se mi odvrti kaleidoskop podob iz tistega časa: jutranji teki skozi mediteransko rastje v Limski kanal, popoldanski treningi na travnatih širjavah kampa Koversade in dekadentni vonj po školjkah na večernih pohajkovanjih ob plaži pozimi otrplega mesteca. Včasih smo zvečer zašli v krčmo v sosednji vasi in ob ognjišču ter istrski “supi” govorili in govorili pozno v noč...

Krona vseh vračajočih se občutij pa je ljubezen do veličastne brezkoristnosti teka tiste zlate dobe amaterizma, ki se je – ne da bi se tega tedaj zavedali – iztekala pred našimi očmi, pod našimi stopali, tako rekoč. Kakšen spomin danes, ko je skoraj vse, kar je, izročeno (ne)vidni roki koristoljubja!

Tek je močno socialno lepilo. Nastopil sem le na nekaj rekreativnih množičnih tekaških prireditvah, a ničkolikokrat treniral s prijatelji. Težko je povedati, kaj nas povezuje. Najbrž gre za čarovno moč enakomernih monotonih gibov, za nekakšno kinestetično molitev, ki v nas zbuja občutek, da smo povezani z nečim večjim od nas in da smo del te ENOSTI. Morda je v tem skrita transcendenca, ki jo doživljajo nekateri tekači. O podobni povezanosti v eno so govorili vojaki, ki so v jarkih dveh svetovnih vojna odkrivali, da so se sposobni žrtvovati za tovariše, prepričani, da bodo naprej živeli v njih.

Neštetokrat me je po koncu daljšega teka v naravi prevzelo spokojno zadovoljstvo, nekakšen blagi ponos brez evforije. To je skoraj gotovo zunanja manifestacija fiziološkega stanja, ko so mišice po teku nasičene s krvjo in kisikom, brez katerega ni življenja.

Opažam, da storilnost, ki nam jo je vsililo moderno življenje, z leti postopno izgublja privlačnost, ne le zato, ker nam pešajo moči, ampak tudi zato, ker se spreminja naš pogled na svet. Korak mladega tekača je prožen in dolg, s staranjem pa postaja tog in krajši. Nekoč se bo povsem umiril v hojo, ki jo bomo morali hvaležno sprejeti kljub nostalgičnemu spominu na mladost, to zlato dobo vsakega življenja. Kot otrok hrepeniš po priložnostih in obetih, ki jih ponuja neodvisno odraslo življenje, a nimaš moči, da bi jih udejanil. Ko prideta odraslost in moč, pa presahnejo mnogi obeti in priložnosti. Toda šele ko začnejo pešati moči, nastopi skladje, ki je pogoj modrosti. Hoja, ki nadomesti tek, je hitrost gibanja, ki ustreza modrosti; stremljenje in storilnost se umakneta odprtosti, sprejetju, sprijaznjeju; nastopi čas, ko na poseben način postanemo pasivno dejavni.

Janez Penca