Več kot 200.000 glasov z vsega sveta proti pobijanju slovenskih volkov

In kdo bo govoril v imenu volka?

“Zgodbe, ki jih je preveč, da bi jih našteval, upodabljajo volka kot utelešeno zlo. A za to ni nobene stvarne podlage. Volkovi so zelo družabne živali. So nežni in vestni starši in skrbijo za poškodovane člane tropa. Mladiče vzgajajo tudi njihovi strici in tete. Volkovi ne ogrožajo človeških življenj: dokumentiranih napadov na ljudi je malo in so v času daleč vsaksebi. Volka upodabljamo kot strašnega iz enega samega razloga: zaradi njegovega nesrečnega nagnjenja, da tekmuje z nami. Volkovom namreč tekme hrana, ki tekne tudi nam –  živali, ki jih redimo, ali pa tiste, ki jih lovimo. Nam, ljudem, gre pri tem seveda kar dobro. Toda kljub temu smo ogorčeni, če se pojavi kdo, ki kakorkoli, pa čeprav samo neznatno, tekmuje z nami. In tako naše upodabljanje volka kot zlega razkriva našo skrajno neprijetno plat: ljudje smo sebični, grabežljivi in prepričani, da nam pripada vse. Zgodbe o zlobnem volku so nevoščljiva propaganda, ki jo širi naša nasilniška vrsta, zapletena v večni boj s katerimkoli in kakršnimkoli tekmecem.

Kako bomo ravnali s plenilci pri vrhu prehranske verige, kakršen je volk, je pomemben moralni preizkus, pred katerim se bo človeštvo znašlo v naslednjih desetletjih. V bistvu je lakmusov preizkus naše morale naslednji: kako voljni smo si ta planet deliti z drugimi bitji, ki za človeka lahko občasno predstavljajo manjšo neprijetnost? Če tega preizkusa ne bomo prestali, ni več nobenega upanja ne za zemljo, ne za nas.”

(Mark Rowlands, profesor filozofije na Univerzi v Miamiju in avtor knjige Filozof in volk: Pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči, potem ko je izvedel za načrtovano usmrtitev 10 volkov v Sloveniji)

Avtor fotografije: Andrej Jarni

Ljudje smo se torej odločili tekmovati. Če tekmuješ, potrebuješ cilj. Ta cilj je človeški vrsti pred okrog 400 leti začel oblikovati Thomas Hobbes, dokončno pa sta ga skrojila njegova sledilca John Locke in Adam Smith: imenuje se gospodarski razvoj. Cilj politike je tako postal omogočati pridobivanje privatne lastnine in nacionalnega bogastva hkrati z močjo, ki jo to dvoje podeljuje. Seštevek drobnih zasebnih koristoljubnih dejanj se bo udejanil v blaginji vseh. Nevidna roka trga bo uredila vse tako, da bo prav in bolje, kot je bilo kdaj prej. A nevidna roka trga je mutirala v nevidno roko pohlepa. Trdi prijem slednje pa ima še kako vidne posledice.

Ljudje smo neprijetne živali, ker življenje razumemo kot nenehno analizo stroškov in koristi. Če v svojem odnosu z živo in neživo naravo ne iztržimo prebitka, to razumemo kot neuspeh. Toda večni prebitek je na planetu s končnimi naravnimi viri nemogoča misija. Tudi trajnostna rast je samo besena igra, oksimoron, s katerim napihujemo utvaro o nenehno napredujočem človeštvu. Namesto da bi spoštovali raznolikost in celovitost življenja, smo ga naredili zapletenega: kompleksno smo spremenili v komplicirano.

Ples naravnega življenja vsekakor je kompleksen in v njem je veliko več nevidnih rok in korakov, kot je sposoben videti moderni človek. Te roke tudi dajejo, ne le grabijo, in koraki so tudi lahni, kot je lahen volčji drnec. Če je narava res “krvavih zob in krempljev”, kot jo je opisal Thomas Hobbes, je to tedaj, ko gre za hrano. V naravi je pač tako, da se ubija predvsem, če ne zgolj, za preživetje. Le človek ubija tudi iz drugih nagibov. K ubijanju ne sodi le pobijanje živali, temveč tudi izsekavanje gozdov, spreminjanje naravnega toka rek, uničevanje gozdov, polj, travnikov  in mokrišč z orjaškimi prometnimi napravami ter industrijskimi objekti, ki predvsem prispevajo h kopičenju nepotrebnih potrebščin, kot je moderno civilizacijo na kratko opisal Mark Twain.

Sebičnost človeške opice

Ko bi bilo Edvardu Kocbeku dano živeti današnji čas, bi ga lahko opisal z istimi besedami, ki jih je izrekel, ko je opisoval svojega: perverzno svobodoumje. Torej se v več kot pol stoletja nismo poboljšali niti za kanček? Sprevrženo svobodoumje, ki ga spodbuja neobčutljivost za premislek, je tudi značilen odnos vseh dosedanjih slovenskih vlad do narave. Kjerkoli je v igri trenutna človekova korist, je narava poteptana. Ko gre za volkove in medvede, ta čudovita bitja divjine, v katero vdiramo s svojimi projekti, naglo sodišče vedno odloči človeku v prid. Volkovi in medvedje so zlikovci, ki koljejo ubogo drobnico in govedo. A to počnejo samo zato, ker je človek domače živali spremenil v svoje poslušne sužnje. Pred tisočletji je tiste, ki so bile do njega najbolj zaupljive in so se približevale njegovim naselbinam, udomačil, jih križal med seboj in jih onesposobil za samostojno življenje v naravi “krvavih zob in krempljev”. V svoji vzvišeni prebrisanosti je človeška opica, kot pravi avtor knjige Filozof in volk,  udobno pozabila na ceno, ki jo zahteva veličina vsakogar, ki se dvigne nad druge: na odgovornost. Milan Kundera je v Neznosni lahkosti bivanja to opisal z besedami, ki bi morale normalnemu človeku v obraz pognati rdečico sramu:

“Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali.” (prev. Jaroslav Skrušny)

Slovenskim samoizbranim skrbnikom volkov in medvedov ne pride na misel, da bi se bilo mogoče “škodnim dogodkom na pašnikih” in temu sledečemu “odvzemu osebkov volčje in medvedje populacije” izogniti z obuditvijo prastarega in preizkušenega poklica: pastirja s pastirskimi psi. Če so si ga nekoč lahko privoščile revne vaške skupnosti, bi si ga v družbi preobilja (in subvencij!) lahko tudi današnji rejci drobnice in goveda.

Pogledi mnogih, a nikakor ne vseh rejcev domačih živali, ki se prosto pasejo v naravi, tudi drugod v Evropi ne sežejo preko plota lastnga koristoljubja. Svetu vlada homo economicus; zanj pač ni mogoče reči, da ni “krvavih zob in krempljev”. Ko smo pred dobrim desetletjem Slovenci v Pireneje izvozili medveda in medvedko, njej je bilo ime Živa, je britanski tednik The Guardian Weekly objavil navdušen celostranski članek o vračanju poklica pastirja, o ovčarskih psih in seveda o medvedjem paru, ki naj bi v Pirenejih oživil tisto, kar je tam od vekomaj bilo. A čez čas so rejci začeli demonstrirati in groziti, da bodo medvedoma nastavili vabe z zdrobljenim steklom. Žive in njenega sopotnika kmalu po tistem ni bilo več med živimi. V tekmi z medvedoma  je zmagala sebičnost človeške opice. 

Glas proti pobijanju slovenskih volkov (in medvedov) se dviga po vsem planetu. Spletno peticijo care2petitions je v treh tednih podpisalo več kot 190.000 ljudi z vseh celin; trenutno število podpisnikov je 203.000. Ljudje so zgroženi nad hladno racionalnostjo vlade, ki dopušča pobijanje ogroženih velikih zveri. Neka kalifornijska podpisnica je ogorčeno zapisala, da ne bo nikoli obiskala države, kjer vlada ukaže pobiti 20 odstotkov volčjega rodu; nekdo drug je kratko zapisal, da so “volkovi zelo pomemben, integralni del Zemlje”; “ljudje ne smemo še naprej uničevati planeta naših otrok” je bi komentar tretjega. Neka podpisnica iz New Yorka je napisala: “Volkovi so plenilci z vrha prehranske verige in so zato bistveno pomembni za zdrav ekosistem.” Njena rojakinja iz Kolorada pa je svoj podpis pospremila z besedami: “Poboj petine tako majhne popučacije volkov je pogubno dejanje. Odločujoči dejavnik bi morala biti dobra znanost, ne lovski lobi.”

Administrativni despotizem

Ne samo mi, državljani, tudi slovenska volk in medved sta žrtvi administrativnega despotizma, ki ga je že v Prešernovih časih jasnovidno napovedal francoski diplomat, politični znanstvenik in zgodovinar Alexis de Tocqueville (1805-1859). Opazil je, da v družbenem tkivu zmanjkuje vrednot, za katere skrbi desna možganska polobla – seveda se ni izrazil tako –, in je v spisu o demokraciji v Ameriki opisal prihuljen postopen proces, v katerem bomo ljudje proti svoji volji postali podložniki birokracije in sužnji države: “To bo družba, ki bo svoje državljane poskušala ohranjati v stanju ‘večnega otroštva’; prizadevala si bo za njihovo srečo, a bo sebe razglasila za edinega zastopnika in razsodnika te srečnosti.” Razvila se bo, pravi de Tocqueville, nova vrsta sužnosti,

“ki bo družbo pokrila z mrežo drobnih zapletenih pravil, ki je ne bodo mogli predreti niti najizvirnejši umi niti najodločnejši značaji . . . ta mreža državljanov ne bo tiranizirala, ampak jih bo tlačila, izžemala, dušila in omamljala, dokler jih ne bo ponižala v zgolj čredo plašnih in marljivih živali, katerih pastir bo vlada”.

De Tocqueville je v letih 1835 in 1840 v dveh delih svoje študije o ameriški demokracijei opisal, v kaj bo mutirala vlada ljustva: v administrativni despotizem, v katerem državljani živijo v tihem obupu. Zaradi takega stanja je mogoče mimogrede obsoditi na smrt sto medvedov in deset volkov s “strokovnimi” razlogi, ki so izviti iz trte. Noam Chomsky, ameriški jezikoslovec in bojevnik za pravice ponižanih in razžaljenih, je v nekem pogovoru navrgel, da so svetu doslej največ škode naredile ekspertne skupine.
Še je čas, da uspešno prestanemo Kunderov lakmusov preskus humanosti in da se vsaj malce približamo etični zrelosti severnoameriškega indijanskega ljudstva Irokezov, o kateri govori naslednji mit:

“Plemenski svet je odločal, kam naj bi se selili v naslednji lovski sezoni. Toda svet ni vedel, da je pokrajina, ki so jo izbrali, poseljena z volkovi. In tako so volkovi redno napadali Irokeze in postopoma zdesetkali njihovo število. Znašli so se pred odločitvijo: preseliti se kam drugam ali pobiti volkove. Uvideli so, da bi jih slednje ponižalo. Postali bi ljudje, kakršni si niso želeli biti. In tako so se odselili drugam. Da bi se izognili ponavljanju napake, ki so jo storili, so se odločili, da bo v prihodnje na vseh srečanjih sveta nekdo zastopal volka. K prispevku so ga pozvali z besedami: In kdo bo govoril v imenu volka?” (odlomek je iz knjige Marka Rowlandsa, Filozof in volk, pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči)

Prizanesimo volku in medvedu

Ne sme nam biti vseeno, kakšni ljudje smo. Irokezi niso poznali ekološke vede, a so se instinktivno zavedali, kaj to je: povezanost vsega z vsem. Ali kot je dejal ameriški zagovornik narave John Muir, človek, ki je predsednika Roosevelta prepričal, da je  začel ustanavljati prve nacionalne parke na svetu: “Ko poskušam s tal pobrati kako posamično stvar, ugotovim, da je zataknjena ob prav vse v vesolju.” Muir je vedno govoril tudi o živalskem in rastlinskem ljudstvu in o ljudstvih dreves in cvetlic.

V naravi ni stranskih učinkov. Te si je izmislil pretirano racionalni in manipulativni človeški um. Prvotna ljudstva so prakticirala preprosto in učinkovito ekologijo: svetost sveta. Če  so sveti reka, jezero, gora, drevo, žival in skala, bomo do njih kolikor je le mogoče prijazni in naši koraki po substratu, iz katerega smo zrasli tudi sami, bodo lahni.

Mnogi premišljevalci življenja se zavedajo, da bo človeštvo iz industrijske dobe, ki s sprevrženim potrošniškim materializmom doživlja vrhunec, nujno in nikakor ne po svoji izbiri stopilo v dobo ekologije. To bo doba vsestranske pičlosti virov in vrnitev k stabilnim in počasi delujočim sistemom, ki jih hrani in ohranja razpršena energija sončne svetlobe; minilo bo nekajstoletno opijanje z zgoščeno energijo fosilnih ogljikovodikov, ki poganjajo umetne človeške sisteme, ti pa usodno posegajo v ravnovesje naravnih.

Če želimo v dobo ekologije stopiti kolikor toliko prisebno in vanjo ne panično zgrmeti, bi bilo prav, da čim prej začnemo oživljati tri lastnosti, lahko bi jih imenovali tudi kreposti, ki smo jih sramotno zatrli: ponižnost (kot znamenje, da se odpovedujemo svoji oblastnosti v odnosu do vsakogar in vsega šibkejšega od nas), zmernost ter povezanost (vsega z vsem). Prizanesimo volku in medvedu – in ker je vse povezano z vsem, s tem tudi sebi – in se z uspešnim preizkusom humanosti vsaj malce približajmo razmišljanju in etični drži davnih Irokezov.

Janez Penca, prevajalec in založnik knjige Marka Rowlandsa Filozof in volk,  pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči. (Ta članek je v malce krajši različici izšel v Dnevnikovi prilogi Objektiv 16. septembra 2017.)