Ljudje nismo nič več kot, toda več kot le snov

O nevidnem šivu med snovnim in nesnovnim, ki pa ga morda sploh ni

Kar priznajmo: z zvijačo smo bili zvabljeni v žalostno, okrnjeno različico sveta, v katerem mrgoli predmetov in zmanjkuje smisla. Ozkosrčni materializem vodi v obup in uničenje žive in nežive narave. Filozof Martin Heidegger je s pesniškim jezikom skušal prodreti v pojavnost ranjenega sveta in časa. Ocenil je, da človeštvo mrzlično uničuje sebe in naravo in v vročici koristoljubja brezobzirno iznakazi vse, česar se dotakne. Njegova sodba je neusmiljeno kratka: "Naravo smo spremenili v orjaško bencinsko črpalko."

***

Smo, toda prav lahko nas tudi ne bi bilo. Ne vemo, zakaj je tako. Ne vemo, zakaj stvarstvo zbuja vtis presežnega razkošja. Kaže, da je na delu čudovit, toda nedoumljiv kompleksen red, ki ga ne pogojujeta samo nujnost ali uporabnost, ampak je namenjen predvsem ustvarjanju pestrosti in vsakršnega obilja. Tudi ljudje ne sledimo samo cilju uporabnosti vsega, s čimer se srečujemo v fizičnem svetu: najzgodnejši človeški artefakti potrjujejo, da njegovo lepoto in kompleksnost človeški rod ceni enako kot njegovo uporabnost. Jamske poslikave v Altamiri, Lascauxu in drugod nakazujejo, da nismo naprednejši od naših primitivnih prednikov – "Mi nismo iznašli ničesar," je rekel Pablo Picasso, ko je stopil iz Lascauxa. "Samo močnejši smo."

Smo narava, ki razmišlja o naravi

Instrumentalnost vsega in materialna potešitev nista bili edina skrb našega davnega prednika. V nekem trenutku se je ozrl navzgor v navidezno praznino presežnega, k stvarem, ki se jih ni mogoče fizično dotikati. Za odnos z njimi je potreboval nesnoven instrument – zavest. Kako so možgani povezani z zavestjo, ne ve nihče. Vsakemu novemu poskusu razlage hitro sledi novi kaj pa če …? Snov in zavest sta dva ločena pojava, ki odsevata različna vidika sicer nedeljive stvarnosti. Razliko med zavestjo in snovjo vendarle moramo upoštevati; bilo bi škoda opustiti to pomembno intuitivno razločevanje. Zavest in snov sta tesno povezani. Obstoja zavesti ne moremo logično zanikati. Tudi obstoja snovi ne bi smeli zanikati. Zavest in snov nista tako različni, da ne bi mogli součinkovati. Nista pa tudi identični. In vendar sta morda vidika iste stvarnosti … kljub temu nista enaki. To je razlog, da bi lahko verjeli, da je zavest ontološko pred snovjo.

Med živim in neživim ni dokončnega razkola, je pa ogromna razlika v kakovosti; dejansko pa živo in neživo sobivata in sovplivata. Zanimiva je misel, da je živo samo neznansko pospešeno neživo. Nežive stvari spreminjajo svojo obliko in se gibljejo silno počasi. Življenje zmore to početi nepredstavljivo hitreje. V tej luči bi bilo tvegano reči, da gre za nepremostljiv prepad med živim in neživim. Ljudje smo narava sama, iz nje izhajamo in se vanjo vračamo. Smo narava, ki razmišlja o naravi.

Od kod torej sodba, da je zavest odvisna od snovi? Verjetno od nekakšnega vedrega, pomirjajočega razpoloženja, da je snov trdna, očitna, jasna in da vsaj to razumemo; torej začnimo pri tem in poskusimo, kako bi iz tega lahko izcedili zavest. Vendar snov ni tako preprosta. Čim bolj od blizu jo gledamo, tem bolj se razblinja in postaja enako problematična kot zavest sama. Skoraj nemogoče in po mnenju mnogih fizikov celo absolutno nemogoče je ločiti zavest od snovi. O dvoumju glede snovnosti zavesti je človekov položaj duhovito opisal filozof Julian Baggini: "Ljudje nismo nič več kot vendar ne zgolj snov." Recimo, da je zavest iluzija. Toda da je nekaj iluzija, zahteva obstoj zavesti, v kateri se iluzija zgodi in nekoga, ki je "iludiran"!

Širok opis zavesti bi bil lahko: vse izkustveno, kar se dogaja vsakemu od nas – nezavedno, predzavedno in zavedno – in se ne bi moglo dogajati brez nečesa, kar imenujemo subjektivnost ali ponotranjenost. Nekatere predstave zavednega in nezavednega so slikovite. Ena ju primerja z dvema posodama za ribe, ki stojita druga na drugi; med njima je loputa, ki se vsake toliko časa odpre in iz ene nekaj švigne v drugo. Boljša je podoba odra: oder je v mraku razen predela, ki ga osvetljuje luč, ta pa se na odru premakne kamorkoli. Tistega, kar je v žarišču, kar osvetljuje reflektor, se popolnoma zavedamo, toda drugi deli ne gredo proč ali so manj pomembni ali manj resnični – vse, kar potrebujejo, je reflektor, ki jih osvetli.

Nezavednega je v primerjavi z zavednim ogromno: 99,44 % (za ljubitelje decimalk!) mentalne aktivnosti je nezavedne. Tisto, kar se dogaja v nezavednem, nikakor ni manj vredno od zavednega. Nezavedno razmišljamo, razsojamo, rešujemo probleme, se odločamo, tehtamo možne izide, si predstavljamo možnosti, telovadimo, pridobivamo veščine, se zaljubljamo in se trudimo uravnotežiti konkurenčne želje – vse našteto, ne da bi se tega refleksivno zavedali.

Zanimiv je naslednji pogled: Ko se stvari zavedamo, je nekaj narobe. Zanje je najbolje, ko se jih ne zavedamo. To pomeni, da vse poteka tako, kot je prav. Zavest aktivira urgentno reševalno ekipo, ki jo pokličemo, ko se soočimo s problemom.

Zavest ustvarjamo. Max Planck se je drznil izreči, da je zavest bolj gotova stvar kot snov in da je verjetneje, da se je snov pojavila iz naše zavesti, kot da se je zavest pojavila iz snovi. Način, kako pristopamo k naravi, določa tisto, kar tam najdemo. S svojim pristopom do stvari delno ustvarjamo sebe. Smo nekakšne babice, ki nečemu pomagamo nastajati v kozmosu. Stvarnosti si ne izmišljamo niti je ne ustvarjamo niti ni "tam zunaj", ampak povzročamo stik med svojim umom in svetom. Goethe je npr. dejal, da svoje sposobnosti razvijamo, ko se odzivamo nečemu, kar nismo mi – razvijamo jih, ko se odzivamo na stvari, s katerimi se srečujemo. Tisto najpomembnejše – smisel – ni niti v zunanjem svetu niti samo v nas: je stik – vmesnost. Imamo čast in breme, da pomagamo oblikovati tisto, kar je. In če ima Schrödinger prav, da sta naš um in kozmos iz iste snovi, ni težko razumeti, da je to mogoče.

Intuicija je destilat osebnih izkušenj in izkušenj preteklih rodov

Materialistični monizem, ki zavest poenostavlja na splet kemičnih reakcij in električnih impulzov v možganih, ima številne kritike celo v najbolj prizemljeni znanosti našega časa, fiziki. V zadnjih sto letih je ta močno presegla Newtonovo mehanistično pojmovanje kozmosa. Fizik, astronom in matematik sir James Jeans je zapisal: "Danes se v veliki meri strinjamo … da nas tok védenja vodi proti nemehanični resničnosti: vesolje je vse bolj videti kot velika misel in ne več kot velik mehanizem. Um se nič več ne zdi samo naključni vsiljivec v kraljestvu snovi; začenjamo sumiti, da bi ga morali pozdraviti kot stvarnika in upravljavca kraljestva snovi."

Odnos med možgani in zavestjo bi lahko primerjali z odnosom med vodo in njeno mokroto. Bi mogli vodi vzeti mokroto? Tisti trenutek, ko bi nam to uspelo, bi obe izhlapeli v nič. Sta to dva vidika iste smiselne celote? Morda. Nekaterih zelo dobrih stvari v naravi ne znamo dokazati ali jih pojasniti, pa zato ne delujejo nič slabše. Pogosto se zgodi, da stvar, v katero trmasto vrtamo z namenom, da bi ji prišli do dna, s tem uničimo. Wittgenstein, filozof, ki je doktrino logičnega pozitivizma prignal do bridkega konca, se je izrazil takole: "Občutek imamo, da se, celo če bi odgovorili na vsa možna vprašanja znanosti, še vedno ne bi niti dotaknili vprašanj življenja." Onkraj racionalne razlage leži neskončno kraljestvo tišine. – "O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati." Ob neizrekljivem je edini pravi odziv molk. Tišina. Wittgenstein je s svojim rekom priznal domovinsko pravico implicitnemu in mističnemu. Razmerje med racionalnim in intuitivnim je Einstein opisal z naslednjim stavkom: "Intuitivni um je sveti dar, racionalni um je njegov zvesti sluga." Mi pa smo ustvarili družbo, ki časti slugo, na dar pa je pozabila. A v obdobjih razcveta zahodnega človeštva – grški in rimski antiki, renesansi in delno tudi v romantiki – sta intuitivni in racionalni um vsaj nekaj časa delovala zelo ubrano. Pojmi harmonija, spoj, zveza, sloga, ujemanje, sožitje so temeljni tudi ko gre za razumevanje časa: preteklost ali zgodovina je tkivo, v katerega je vraščena sedanjost; z njeno pomočjo si razlagamo sedanjost, iz te pa raste prihodnost. Bilo bi domišljavo in nespametno počistiti vse za seboj in okrog sebe in vse začenjati vedno znova. Zato bi lahko rekli, da so 2000-letni Sokrat, Epiktet, Seneka in Mark Avrelij naši duhovni sodobniki. Kognitivna vedenjska terapija npr. izvira iz stoiške tradicije. Senekova Pisma prijatelju beremo kot literariziran terapevtov dnevnik srečanj s svojim zdravljencem. V sedanjem prepričanju, da je vsak danes boljši od včeraj in da bo vsak jutri boljši od danes, se je ignoranca spajdašila z aroganco. Ljudje smo tako predani veri v premočrtni, "uprostorjeni" čas, ki iz neznane daljne preteklosti drvi v neznano daljno in svetlo prihodnost, da smo stare resnice na mah pripravljeni zamenjati z novimi zmotami. Od kod ta panglosovsko lahkomiselni optimizem? Iz istega vira kot obsedenost sodobnega človeka s predmeti in prestižno porabo.

Razklani možgani

Vedno bolj mrzlično iskanje smisla v predmetih in potrošništvu je posledica nagnjenj leve možganske poloble, ki meri, šteje, tehta, grabi (navsezadnje nadzira desno roko!), drobi, posplošuje, neusmiljeno poenostavlja in abstrahira, razlaga in v predmete usmerja ozek snop pozornosti. Leva polobla ima rada spiske, rada kategorizira, predalčka, nadzira in predstavlja birokratove sanje. A ne pozabimo: veliko tistega, kar počne, nam pomaga preživeti. Desna polobla je široko odprta v svet, njena pozornost je stalna in njeno vidno polje obsežno, razume zastrto in celo sprejema mistično, predvsem pa vidi stvari v tkivu življenja. Prepoznava metaforo in ima smisel za ironijo in humor. Vidi veliko sliko življenja. Desna polobla je birokratova mora.

Leva polobla je brezobzirno optimistična. Podobna je mesečniku, ki hodi po slemenu strehe in si žvižga veselo popevko. (Finančna kriza leta 2008 je rezultat takega visokooktanskega optimizma – in kar naenkrat so bili vsi dolžni vsem in nihče ni mogel nikomur poplačati dolga. Malo streznitvenega pesimizma je torej dobro. Zanj skrbi kdo drug kot desna polobla.)

V desni polobli gnezdi tudi žalost. Starši se pogosto preveč trudijo, da njihovo dete ne bi bilo nikoli žalostno. Žalost je del izpolnjenega človeškega življenja. Ko je Berlioz na nekem koncertu zaihtel, mu je sosed obzirno dejal "Monsieur, morda bi se za krajši čas umaknili iz dvorane?", a skladatelj je revsknil: "Kaj mislite, da sem tu zato, da bi užival?" Otroci, ki niso sposobni občutiti žalosti, ne premorejo empatije: taki otroci pogosto odrastejo v psihopate.

Obe polobli sicer bolj ali manj počneta iste stvari, vendar na različen način. Levo predvsem zanimata kaj in koliko, desno pa kako. Leva polobla misli, da ve vse, a to je le zato, ker je tistega, kar ve, silno malo. Najpomembnejša razlika med njima pa je ta, da leva polobla ne ve, kaj je tisto, česar ne ve. Ne ve namreč, da potrebuje desno. To je hudo. Desna polobla pa, nasprotno, ve, da potrebuje levo. Desna polobla je čustveno in tudi glede različnih vrst inteligence in logike veliko bogatejša od leve in bi morala biti gospodarica. Naloga leve poloble je, da ji zvesto služi. Polobli sta delovali ubrano v času grške in rimske antike in v renesansi. Nekoliko sta se uravnotežili še v romantiki. Toda na neki točki je v vseh treh primerih začel prevladovati pristop leve poloble do sveta: mehanističen, tog in celo okostenel. Prevladala sta njen ozko usmerjeni pogled v posamične stvari in slepota za veliko sliko, za življenjsko tkivo, v katerem vsak del šele zaživi svoje polno življenje. Leva polobla trga dele iz celote, ki jim edina podeljuje smisel. Kaj je neki del, vemo samo, ko ga vidimo v celoti, ki ji pripada. Wittgenstein (zopet!), je nekje pripomnil: "Ničesar ne moremo skrčiti na nič drugega."

Vse, kar je, je v tkivu življenja in je mogoče razumeti v tistem tkivu, ki mu daje pomen – kot srce v prsih ali riba v vodi. Iztrgajte srce z žilami vred iz telesa in bo umrlo. (Leva polobla bi v svoji slepoti vzkliknila: Tako, zdaj končno razumem, kaj je srce!) Vzemite ribo iz vode in bo umrla. Ko leva polobla prevzame žezlo v možganski vladni palači, kot se je dvakrat zgodilo v antiki in se sedaj dogaja nam, civilizacija začne pešati. Trajalo je vsakič okrog tisoč let, da sta propadli grška in rimska. Od renesanse do danes jih je minilo petsto in kaže, da bomo mi na cilju veliko prej kot v naslednjih petsto letih. Vsakič se je začelo z neverjetno plodno harmonijo polobel, zlitjem in sožitjem dveh načinov bivanja in razmišljanja; vsakič posebej, ne samo v primeru zdajšnje faze civilizacije, se je pristop leve poloble tako okrepil, da je postal normalen način razmišljanja – sledil je zlom.

Dih življenja

V pozornosti leve poloble do sveta je malo prostora za duhovnost, ki jo označuje hrepenenje po zlitju z nečim, kar nas presega: z Bogom, Naravo, Kozmično zavestjo, Prasilo, Prapočelom itd. V iskanju primernega opisa duhovnosti nam pomaga latinska beseda spiritus, dih, kar velja tudi za sorodne besede, lat. anima, gr. psyche in sanskrtsko atman. Skupni pomen teh izrazov v številnih starih zahodnih in vzhodnih filozofskih in verskih tradicijah je "dih življenja". Ker je dihanje osrednja prvina presnove vseh, razen najpreprostejših oblik življenja, je dih življenja prepričljiva prispodoba mreže presnovnih procesov, ki določajo vse žive sisteme; to imamo ljudje skupno z vsemi živimi bitji; ti procesi nas hranijo in nas ohranjajo žive.

Duhovnost izvira iz posebne vrste intenzivnega doživljanja stvarnosti; poznamo ga kot mistično, religiozno ali duhovno doživetje. Sveti spisi vseh religij izpričujejo, da gre za neposredno nerazumsko doživetje stvarnosti z nekaterimi temeljnimi lastnostmi, ki niso odvisne od kulturnega in zgodovinskega okolja. Naši duhovni trenutki so tisti, ko se počutimo najbolj intenzivno žive. Budisti imenujejo to izbrušeno mentalno pozornost čuječnost in poudarjajo, da je globoko ukoreninjena v telesu. Duhovna izkušnja je doživetje posebne živosti uma in telesa kot enega. Še več, to izkustvo enosti ne presega le delitve na um in telo, ampak tudi delitev na jaz in tisto drugo, kar še je poleg mene, namreč svet v najširšem pomenu te besede. V duhovnih trenutkih človekovo zavest prevzame globok občutek enosti z vsem, občutek, da pripada vsemu vesolju.

Občutek enosti z naravnim svetom potrjuje tudi novo sistemsko pojmovanje življenja. Ta pogled je usklajen s pogledi starih vzhodnih in zahodnih filozofskih in verskih izročil. Temeljni spis daoizma, Daodedžing, se ne glede na to, kako mistično zveni, bere bolj kot učbenik sistemskega razmišljanja in ne kot metafizična doktrina. Krščanstvu je glede odnosa do znanosti veliko škode naredila srednjeveška sholastika. Prilastila si je intelektualno razlago tistega, kar so teologi prvega tisočletja krščanstva, cerkveni očetje, skoraj brez izjeme mistiki, posredovali v simbolni in metaforični obliki; poudarjali so, da mističnega izkustva ni mogoče izraziti z besedami. Sholastični teologi pa so krščanski nauk vklenili v dogmatični jezik in od verujočih zahtevali, da njihove formulacije sprejmejo kot dobesedno resnico. Krščanska teologija je postajala vedno bolj toga in brez avtentične duhovnosti. Ta drža Cerkve je privedla do znanih sporov z znanostjo, ki segajo v današnji čas.

Obstaja pa tudi milejši obraz sodobnega krščanstva. Papež Frančišek je npr. z okrožnico o podnebnih spremembah kristjane razločno povabil k zelenemu zavedanju. Svetnik, čigar ime je prevzel prejšnji papež, je zaščitnik živali in ekologije: sv. Frančišek Asiški velja za prvega krščanskega ekologa. V svoji hvalnici je Sonce in Luno imenoval svojega brata in sestro in tako izrazil svoj celostni pogled na stvarstvo in blag odnos do njega, danes bi rekli, da se je zavzemal za čim lahnejše okoljske stopinje. Bil je prvi krščanski zagovornik Zemlje. V hvalnici slavi zvezde, njihovo svetlobo in lepoto; veter in zrak ter vsa razpoloženja vremena, s katerimi se Bog dotika Zemlje; slavi sestro vodo, tako preprosto, dragoceno in čisto; o materi Zemlji govori kot o svoji sestri in tudi vse rastline in živali imenuje svoje brate in sestre. Ključni pojem ekologije sv. Frančiška Asiškega je bratstvo, odnos pa pristno in globoko spoštovanje celosti vsega stvarstva.

Podobno je razmišljal sir James Lovelock, sotvorec teorije o Gaji, Zemlji kot ogromnem organizmu. Pred več kot pol stoletja je tradicionalni znanosti poočital, da ima Zemljo za kos planetarne nepremičnine – za skalno kroglo, ki jo vlažijo oceani. Človeštvo se bo po njegovem moralo ponovno naučiti biti del Zemlje. Če bomo izbrali to pot, je dejal, bomo morali korenito spremeniti način razmišljanja, in ta sprememba bo morala pomeniti ponovno povezovanje religije in znanosti. "Newton je v svojem času lahko rekel: 'Teologija je kraljica znanosti.' Dozdeva se mi, da je znanost, čeprav je od Newtonovega časa neznansko napredovala, vendarle zablodila daleč v napačno smer. Znanstveniki so morali zavreči slabosti srednjeveške religije: praznoverje, dogmatizem in nestrpnost. Žal pa so tako kot večina revolucionarjev samo zamenjali eno zbirko dogem za drugo. Zavrgli smo dušo…"

Ljudje nismo nič več kot, toda več kot le snov (Julian Baggini)

Duša ni za odpis. Navsezadnje psihologija govori o duševnem zdravju, duševnih boleznih, o duševni neuravnovešenosti, stiski itd. Pojem duše poznajo tako rekoč vse kulture. Duša ni zoper našo utelešeno eksistenco. Wittgenstein je rekel: Človekovo telo je najboljša podoba njegove duše. Duša je morda nedoločljiva, a vse kulture zanjo uporabljajo podobe diha, sile ali gibanja. Je globoko v instinktih in intuiciji. Verjetno sta to polji, kjer se je lahko dotaknemo. Instinkti in sentimenti so jedro duše. Duša ni isto kot telo, a tudi ni njegovo nasprotje. Goethe in Blake sta doumela in izrazila, da se neka stvar in njeno nasprotje nujno ne izključujeta. O za lase privlečenih dihotomijah nas Goethe pouči takole: neskončnega ne odkrijemo tako, da končnemu pokažemo hrbet, ampak preko končnega; splošnega ne odkrijemo tako, da prezremo posamično, ampak preko posamičnega. In Heraklit: harmonijo ustvari napetost med dvema poloma, iz katere raste razkošje bivajočega.

Duša ni stvar, je prej proces, so številne možnosti, latentna funkcija, ki jo je treba negovati in širiti. Duša je manj predmet vednosti in bolj način poznavanja vednosti oziroma način védenja vednosti same. Povezana je tudi s trpljenjem, ki poglobi človekov občutek, kaj pomeni biti živ. Ko je Wordsworthov brat utonil v morju, je pesnik zapisal: "Globoka stiska je humanizirala mojo dušo." Duša je morda zamaknjeno in refleksivno razpoloženje. Duša dela svet pristen in je tisto, kar je zares v stiku z izkustvom. Duša je namenoma nedoločljiv pojem – upira se vsem definicijam, tako kot vsi temeljni simboli, ki predstavljajo osnovne metafore sistemov našega razmišljanja: Bog, Um, Snov, Narava, Gravitacija, Čas, Energija. Potrebujemo besedo, ki je ni mogoče natančno opisati, kajti če bi jo definirali, bi v celoti zgrešili bistvo.

Včasih nam nekaj zelo glasno govori preko obredja, mita, ki ni fikcija, ampak samo drugačna vrsta resnice od tiste, do katere sežemo s sekvenčnim razmišljanjem. Lahko bi govorili o sublimnem, v tem primeru v nas, ne zunaj nas; a to v nas in ono zunaj nas je kontinuum, zato imamo na primer občutek, da se nam duša širi ob pogledu na veličastno pokrajino, ko brezmejnost prizora nagovarja našo notranjost. Duša ni na noben način nasprotna snovni eksistenci, ampak jo presega, ni ločena od snovnega, tako kot val ni ločen od vode, in vendar je sila, ki val oblikuje, nekaj otipljivega in neotipljivega hkrati. To lahko razumemo kot vidik panteizma, raznoterost v enem, ne da bi eno zanikalo drugo. Neopredeljivi pojem duše izražajo besede ameriškega filozofa implicitnega, Eugena Gendlina: Mislimo več, kot lahko izrečemo, čutimo več, kot lahko mislimo, živimo več kot lahko čutimo; in poleg tega je še veliko drugega. Morda je duša tisto, česar se dotaknemo, ko razmišljamo o tem drugem.

"Tam zunaj" je nekaj pametnejšega od nas

Znanstveniki in duhovni učitelji stremijo k različnim ciljem. Prvi si prizadevajo razlagati naravne zakone, drugi pa želijo spremeniti človekov jaz in način življenja. Pri tem pa se oboji srečajo v izjavah o naravi stvarnosti, ki jih je mogoče primerjati. Med prvimi modernimi znanstveniki, ki so se lotili takih primerjav, so bili vodilni fiziki 20. stoletja. Trudili so se razumeti nenavadno in nepričakovano stvarnost, ki so jo odkrili pri raziskovanju atomskih in subatomskih pojavov. V 50. letih prejšnjega stoletja jih je več – Werner Heisenberg, Niels Bohr in drugi – napisalo poljudne knjige o zgodovini in filozofiji kvantne fizike, v katerih so opozarjali na neverjetne vzporednice med pogledom na svet moderne fizike in vzhodnih duhovnih in filozofskih tradicij. V 1960. se je v Evropi in Severni Ameriki močno okrepilo zanimanje za vzhodne duhovne tradicije in izšlo je veliko knjig zahodnih in vzhodnih avtorjev o hinduizmu, budizmu in daoizmu. Leta 1975 je Fritjof Capra izdal knjigo Dao fizike. Po tej knjigi je izšla vrsta del, v katerih so fiziki in drugi znanstveniki predstavili podobne raziskave o vzporednicah med fiziko in misticizmom. Nekateri so s svojimi raziskavami segli še v druge vede in odkrivali podobne vzporednice med vzhodno mislijo in določenimi zamislimi o svobodni volji, rojstvu in smrti ter naravi življenja, o umu in zavesti.

Znanstveniki, ki sistematično opazujejo naravne pojave, svojega doživetja stvarnosti ne pojmujejo kot neizrekljivega tako kot mistiki. Nasprotno, poskušajo ga kar se da natančno izraziti v tehničnem, zlasti matematičnem jeziku. Toda temeljna prepletenost vseh pojavov je prevladujoča tematika tudi v moderni znanosti. Mnogi znanstveniki opisujejo občutek strahospoštovanja in čudenja, ko zadenejo ob skrivnost, ki sega preko meja njihovih teorij. Sam Albert Einstein je večkrat izrazil take občutke: "Skrivnostno je najlepše, kar lahko doživimo. To je temeljno čustvo ob zibelki vsake prave umetnosti in znanosti … Zame je dovolj skrivnost večnosti življenja in namig o čudoviti zgradbi stvarnosti skupaj z iskrenim trudom, da bi dojel delček, pa naj bo še tako drobcen, razuma, ki se manifestira v naravi."

Max Planck, eden največjih fizikov 20. stoletja, je menil, da zavesti ne moremo razložiti z materijo in njenimi zakoni. Ne, je dejal, zavest je temeljna. Snov imam za izpeljanko iz zavesti. Ne moremo se prebiti za zavest, vse, o čemer govorimo, vse, kar imamo za bivajoče, predpostavlja zavest. Tri leta pred smrtjo je bil Planck še odločnejši: "Kot fizika, ki je vse življenje posvetil najbolj prizemljeni znanosti, namreč raziskovanju snovi, me ne bo nihče imel za naivnega sanjača – snovi kot take ni! Vsa snov izvira iz in obstaja samo po zaslugi neke sile, ki atomske delce spravlja v osciliranje in jih drži skupaj v najmanjšem med vsemi osončji – atomu. Predpostavljati moramo, da za to silo stoji zavestni inteligentni duh." Zadrti materialisti bodo rekli: starec se je bližal koncu in strah ga je prignal, da je sklonil glavo pred mogočnim Neznanim. Toda Planck je videl predaleč in vedel preveč, da bi ga lahko strl strah. Imel je dovolj moči, da je priznal: tam zunaj je nekaj pametnejšega od nas. To ni poraz, ampak zrela, trezna ponižnost, ki umešča človeka v kozmični red, katerega drobce nosi v sebi. Doletela ga je milost, da pri tem lahko sodeluje. Nič več in nič manj.

Poenostavljeni materializem kot zapozneli plod nekoristnega filozofskega truda

S prebiranjem starih svetih spisov in filozofskih besedil se lahko pripravimo na dotik presežnega. Z rahločutnim odstiranjem pomenov starih izročil uvidimo njihov celostni, ekološki odnos do sveta.

Ekologija bi morala postati vodilna metafora prihajajoče dobe in s tega položaja izriniti ekonomijo. Ekologija v bistvu poučuje antično modrost – modrost velike verige bivajočega, četudi v novi in drugačni obliki. Narava je bolj mreža kot veriga, modrost pa je utemeljena v znanosti in ne v teologiji ali razodetju. Toda tudi slednjih ne bi smeli prezreti. Mnogi znanstveniki, zlasti fiziki in matematiki prejšnjega stoletja, do svojih največjih odkritij niso prišli po linearni poti tradicionalnega materializma, ampak z uvidom, razodetjem.

Če je snov celo v očeh fizika, kot je bil Max Planck, imela drugotno vlogo, zakaj brezobzirni redukcionistični materializem tako samopašno vlada industrijski civilizaciji?

"Samouresničevanje" s kopičenjem materialnih dobrin je pognalo iz filozofskega substrata Thomasa Hobbesa. Odgovornost države za vzgojo državljanov v krepostne ljudi je potisnil na stranski tir, zadolžil pa jo je, naj skrbi, da posamezniki v sledenju svojim idealom in ciljem ne bodo škodili drug drugemu. Hobbes je sicer tarnal, da je njegov filozofski trud enako brezploden kot Platonova Država, a so njegove ideje postale šablona modernega življenja – tj. življenja, ki ga določata tehnika in denar. Drugače povedano, ekonomska in tehnokratska uničevalna sila, ki nas žene v vedno bolj kaotično in brezupno prihodnost, je samo fizična pojavna oblika Hobbesove v glavnem nepriznane filozofije. Po njegovih stopinjah sta jo ubrala John Locke in Adam Smith in poskrbela, da je cilj politike postal lajšati kopičenje zasebne lastnine in nacionalnega bogastva hkrati z močjo, ki jo to dvoje podeljuje.

Na 17. stoletje upravičeno gledamo z mešanimi občutji. Dalo nam je Newtonova odkritja, ki so omogočila neznanski napredek tehnike. A dalo nam je tudi mehanistični pogled na vse okrog nas in tudi nase, kar civilizacijo ogroža s kolapsom. Dalo nam je Francisa Bacona, ki je menil, da je bilo polje filozofije narave, predhodnice modernih naravoslovnih ved, neplodno vse od starih Grkov do njegovega časa. Bacon je redko ubiral blage tone in je predlagal Novum Organum (1620) ali novo orodje, ki bi nadomestilo Aristotelov organon in človeštvu spet omogočilo prevzeti oblast nad naravnim svetom. Danes je banalno reči "znanje je moč", toda ta pojem dolgujemo ravno Baconu. Človekova želja po kopičenju "umetnega" znanja, tj. znanja, ki je rezultat prevlade pogleda na svet, kot ga goji leva možganska polobla, je temelj našega neslavnega slovesa od narave in odraz disharmonije med možganskima poloblama. Začeli smo razmišljati v skladu z Baconovimi besedami, da moramo naravo dati na natezalnico in jo mučiti, da nam bo razkrila tisto, do česar je človek nekoč prihajal zlahka. Tako ceno smo plačali, da smo se izvili iz njenega objema.

Univerzalna povezovalka ekologija

Slabih 200 let po tistem, ko smo odprli Pandorino skrinjico s fosilnimi ogljikovodiki, ki jo je narava umno zapečatila v zemeljsko skorjo, smo daleč presegli Baconovo natezalnico: narava je že na grmadi! Živimo v porabljivem svetu in naše sodelovanje v biosferi je skrčeno na plenjenje virov, od katerih je odvisno vse, ne le naše življenje. Vsemu smo nadeli instrumentalni jarem, vse mora nečemu služiti. Paul Valery je pred smrtjo leta 1945 dejal: "To je začetek dobe končnega sveta." Zopet je bil pesnik tisti, ki je odstrl bolečo resnico človekovega sodelovanja v mreži življenja: vse je pretaknjeno, razkrito in razrito, in v tem duhu se slepimo, da se bližamo skrivnosti, ki je neodtujljivi del stvarstva. Narava je samo še planetarna nepremičnina, mi pa njeni hladni gospodarji. Ni si nemogoče predstavljati, kakšna bo končna podoba take civilizacije. Kot je dokumentiral zoolog Tim Flannery, je naš položaj podoben položaju prednikov avstralskih aboriginov in domorodnih Američanov. Ko so prvič stopili na svoji celini, so naleteli na nedotaknjene vire velikanskih čred velikih, zaupljivih živali, ki so postale njihov plen. Ob gostiji z navideznim preobiljem biološkega bogastva so se neznansko namnožili in začeli živeti kot brezbrižni potrošniki, prepričani, da obilju ni ne konca ne kraja. Toda niti živali niti rastline niso mogle dolgo prenašati kopij in ognja. S pretiranim izkoriščanjem so velike sesalce prignali do iztrebitve, korenito pa so razredčili tudi rastlinski svet. Razcvetu je sledil zlom, ki je zdesetkal njihovo število. Tisti, ki so preživeli, so bili prisiljeni razviti ekološko harmonične načine življenja, predvsem tako, da so svoje kulturno žarišče z materialnega preusmerili na duhovno polje. Med drugim so gore, reke, jezera, rastline in živali naredili za svete, svetih stvari pa se dotikamo nalahno. Ne kaže nam dobro, če ne bomo znali spremeniti svojega načina življenja tako, da bomo zaživeli v dolgoročnem ravnovesju s preostalimi viri. Svoje moči bomo morali usmerili k nematerialnim ciljem. Izvirni greh naše civilizacije je, da si zaman in nespametno prizadeva biti civilizirana v navzkrižju z naravo – ne le z biosfero, ki je maternica vsega življenja, ampak tudi v nasprotju z našo lastno divjo naravo, ki jo nosimo v sebi. Zato moramo ustvariti civilizacijo, ki bo presegla divjaštvo, ne da bi mu nasprotovala. Toda moderni um je navajen precenjevati civilizacijo in sramotiti divjaštvo. Pozabljamo, da je civilizacija stara pičlih pet tisoč let in da je človeška vrsta v najširšem smislu več kot 99 % časa živela v divjaštvu, da so vsi ključni izumi in inovacije delo divjakov in da naši divji predniki niso bili samo brutalneži, ampak znanstveniki, filozofi, pesniki in slikarji, ki so ustvarili človeško kulturo.

Vendar moderni človek kljub opitosti z materialnim obiljem oči še vedno upira tudi navzgor; rad bi se dvignil nad snovno v presežno ali pa se ga vsaj dotaknil. Duhovnost je globoko občutenje enosti in pripadnosti kozmosu kot celoti ter odgovornost za vse, kar v njem sobiva z nami. Zavedanje o povezanosti z vso naravo je še posebej močno v ekologiji. Norveški filozof Arne Naess tako občutljivost za medsebojno povezanost vsega imenuje poglobljena ekologija. Povezanost, odnos in soodvisnost so njeni temeljni pojmi; povezanost, odnos in pripadanje so tudi bistvo religioznega doživetja. Naess meni, da je najvišji človekov jaz ekološki jaz. Vse tako kaže, da ekologija idealno premošča zev med znanostjo in duhovnostjo ter religijo. Veliki znanstveniki 20. stoletja v pomiritvi teh niso videli težave. Če boga, kot pravi Richard Dawkins, res ni, vendarle obstaja rahla zadrega: na svetu je namreč šest milijard vernikov.

***

Življenje je kompleksno, zato je ozkosrčni materializem slabo vodilo po njegovih zavitih stezah. Ko stvarstvo še ni bilo zgolj orodje za uresničevanje človekovih namenov, so se rojevali intuitivni pogledi na nanj, ki so presenetljivo blizu moderni fiziki. Lapidarni Heraklit je rekel, "vse stvari so eno in eno so vse stvari". Eno v mnogem in mnogo v enem. Ameriški ekolog škotskega rodu, John Muir, je sredi 19. stoletja dejal, da lahko za vsak atom v stvarstvu rečemo, da pozna vsakega drugega, da je z njim zvezan, poročen, toda da je v vesoljni zvezi tudi dovoljšna mera ločevanja za najintenzivnejšo individualnost. V kozmičnem plesu, kjer je nemogoče ločiti plesalca od plesa, če si sposodim misel pesnika W. B. Yeatsa, pa bi moglo v rahločutnem odnosu z vsem drugim, kar še obstaja poleg nas, tvorno in srečno sodelovati tudi človeštvo.

Janez Penca, Sobotna priloga Dela, 25. april 2026