Ob 120. obletnici rojstva Leona Štuklja

Ob 120. obletnici rojstva Leona Štuklja in 20-letnici poimenovanja športne dvorane ŠC Novo mesto po njem

Življenje Leona Štuklja je bilo kakor dragotina, ki ne zavzema veliko prostora, ampak veliko tehta.

Ko je pred dvajsetimi leti prvi slovenski olimpijski zmagovalec v dvorani, ki je tedaj prejela njegovo ime, praznoval svoj 100. rojstni dan, sem opazil, koliko prožnejši, miselno in telesno, je stoletni mladenič od mnogih dvajsetletnih starčkov, ki jih srečujemo v življenju. Marsikdo ne živi, ampak se v življenju samo mudi. Leon Štukelj pa je skozenj stopal po premi črti z lahnim, a  odločnim korakom.

“Vsak ima pravico stremeti za določenimi cilji, a so pota do njih vendarle tista, ki ga določajo in ki izpričujejo, za kakšnega človeka gre,” je zapisal v svojem življenjepisu. Premislek je bil vodilo njegovega življenja. Živeti brez tega bi bilo zanj nečastno. Naš čas pa je izgubil občutljivost za premislek. Utišal je premnoge čudovite glasove, ki so govorili o skrivnostih eksistence. Znanje smo zamenjali za informacijo, informacijo za podatke – na modrost pa smo pozabili. Ko sem prebiral njegove zapise o otroštvu, sem dobil vtis, da je že v tistem otroku dremala modrost starca. Modrost je nekaj, česar človek ne dobi kar tako, odkriti jo mora sam, ko je prej prehodil pot, ki je ne more opraviti nihče namesto njega, ki mu je ne more nihče prihraniti, kajti ta pot je razgledišče na stvari življenja. Leon Štukelj je dospel do modrosti in tako dosegel NE najbolj oddaljeni, temveč najvišji cilj. Naravi je vrnil boljše življenje, kot ga je prejel od nje. O začetku poklicne in hkratnem vrhuncu telovadne poti je dejal: “V tistih časih sem prebiral, kar mi je prišlo pod roko, a sem imel kot pravnik do vsega kritičen odnos, vse sem jemal z določeno rezervo. V resnici sem bil že takrat to, kar sem ostal do danes: humanist in estet.” Kot bi bile namenjene njemu, zvenijo skoraj 2000 let stare besede filozofa Seneke: “Kako dolgo sem na svetu, ni odvisno od mene, to, kako dolgo bom tak, kakor sem, pa je v moji moči.”

V svoje čvrsto telo je Leon Štukelj naselil tudi neomajen značaj. Vse dolgo življenje je ostal humanist in estet. Neizmerno je cenil znanje. V knjigi Prvih 100 let beremo: “Izobraževanje je nekaj, kar je lahko skupno le tistim družbam, ki želijo napredovati po poti normalnih medčloveških odnosov … Svoje znanje je mogoče nenehno nadgrajevati, ga dopolnjevati, in vse se zdi ljudem lažje in bolj razumljivo.” Humanist Leon Štukelj je vedel, da golo znanje ni dovolj in da ga mora podpirati tudi dober značaj. Brez značaja je znanje v najboljšem primeru nekoristno, v najslabšem pa celo pogubno. Moč znanja je namreč lahko tako zastrašujoča, da nujno potrebuje varnostni ovoj: značaj, ki moči ne dovoli, da bi se izrodila v ošabnost. Značaj je tudi temelj športnega vedênja. Šport lahko postane gradbišče značaja, ki zahteva vrsto vrlin, opek čvrste značajske stavbe. Nobelov nagrajenec za književnost Albert Camus je rekel, da se je vsega, kar ve o etičnem ravnanju, naučil v športu. Šport je dobro vadišče za oblikovanje etične drže, vendar je posejan tudi s pastmi, ki jih je v nekoč zgledno amatersko dejavnost prinesel moderni čas s poveličevanjem zmagovanja in denarja. V takem športu se tekmec zlahka sprevrže v nasprotnika. Tedaj ni dovolj, da ga premagaš, moraš ga kar pokončati. A s tem je pravzaprav pokončan cilj športnega merjenja. Športnik se požene preko razumnih meja, ne glede na posledice zase in za nasprotnika. Telo postane stroj, doping pa njegovo visokooktansko gorivo. Tako nasilno trgamo telo od celega človeka, ki je vedno oboje, snov in misel oziroma duh.

Leon Štukelj ni dovolil, da bi mu karkoli okrnilo enost duha in telesa. Šolanje, študij in delo sodnika so bili zanj tako samoumevni, kot je samoumevno, da ljudje dihamo. Že v otroštvu sta zanj samoumevna postala tudi sokolstvo in telovadba. Ko je pozneje govoril o njej, jo je opisoval z besedo “strast”. Njegovo poklicno in športno življenje sta bila brezšivno povezana. Ko je v začetku leta 1924 opravil sodniški izpit in pozneje na OI v Parizu osvojil 2 zlati in 1 bronasto kolajno, je svoje občutke opisal z besedami: “To dobo štejem za najuspešnejšo v svojem življenju. Sodniški izpit je bil zame življenjsko pomemben, ker mi je odprl pot v poklic. Samo skupaj z njim se lahko veselim svojih tekmovalnih uspehov, le oboje skupaj me resnično osrečuje. Trdno sem stal v poklicu in se uspešno uveljavil v športu.”

Olimpijskemu zmagovalcu so v rodnem Novem mestu priredili veličasten sprejem. Župan ga je pozdravil z besedami Ave triumphator! Z njimi so v starem Rimu sprejemali vladarje, ki so se vračali z osvajalskih pohodov. Humanist in pacifist  Leon Štukelj pa ni bil osvajalec, ampak najboljši med najboljšimi, prvak med prvaki. Tako je pozdravu odbrusil vojaško ost in mu podelil novo razsežnost. Uspehi so samo okrepili njegovo odgovornost in zvestobo poti, po kateri je stopal. “Zavedal sem se, da je naša naloga, da šport z naravnim instinktom za dobro in s primerno vzgojo ohranjamo humanega, ” je zapisal. Vedel je, da ljudje nismo popolni, dobro pa je vedel tudi, kaj je prav in kaj ni. Športnik ohrani neokrnjen značaj samo, če se zaveda, da sta zmagovalec in poraženec povezana s popkovino vzajemnosti. Brez poraženca ne bi bilo zmagovalca, zato bi moral biti slednji na poseben način hvaležen prvemu. S pravo vzgojo se nasprotnika spremenita v tekmeca, ki se ne srečata zato, da bi se spopadla, temveč zato, da bi drug iz drugega priklicala najboljše, kar zmoreta. Taki ljudje zmagujejo trezno in izgubljajo prisebno. To ni vaja iz stoiške filozofije, ampak osebnostna veščina, ki upošteva univerzalno resnico, da večino življenja preživimo vmes, v prostoru med skrajnostma težkih preizkušenj in prekipevajoče radosti.

Antična modrost, ki pravi, da se neka stvar in njeno nasprotje nujno ne izključujeta, je bila za kulturno obzorje  povojnih oblastnikov pretrd oreh.  Trikratnega olimpijskega prvaka, sodnika Leona Štuklja, so režimski veljaki ponižali v pravnega referenta in ga obdali z več desetletij trajajočim sovražnim molkom. A kaj lepšega lahko krasi drobno telo kot širok duh: Leon Štukelj jim je odpustil.

Bil je poosebljena zmernost. Vse v njegovem življenju je bilo prav odmerjeno. Skozi življenje je hodil preudarno in počasi in prav zato ga je malokdo prehitel. Morda bi kdo danes rekel, da je bilo njegovo življenje enolično. Ivo Andrić, Nobelov nagrajenec, je čudež eksistence opisal z besedami: “Tako je že od nekdaj teklo življenje v zdravi enoličnosti in pod odrevenelimi zunanjimi oblikami je bilo videti, kakor da se nobena reč ne razvija in ne odmira, tako zelo je bilo novo žito podobno lanskemu in rajni novorojenčkom.” V današnjem času, ki ne pozna ne meje ne mere in samo hlasta po vsakršnih senzacijah, se zdi zdrava enoličnost skoraj kot sovražni govor.

Zaradi neomajne zvestobe vrednotam humanizma, olimpijski ideji, svojemu poklicu in družini imam trikratnega olimpijskega zmagovalca Leona Štuklja predvsem za zmagovalca v neki drugi, veliko večji igri: v igri življenja. Ker v njej sodelujemo vsi, si ga lahko vzamemo za vzornika. A ne pozabimo, da smo vzorniki tudi sami. Te vloge si ne moremo izbrati. Če dihate in ste v stiku s soljudmi, ste vzornik. Ko govorimo o vzornikih, pomislimo na vrednote, ki jih želimo posnemati. Vrednote veliko bolj polovimo, kot pa se jih naučimo. V bistvu jih sprejemamo po poti nekakšne medsebojne moralne osmoze. In v tem smislu smo vzgojitelji vsi. Če smo voljni premisliti in sprejeti vrednote, ki so vodile Leona Štuklja, lahko tudi naše življenje postane kot dragotina, ki ne zavzame veliko prostora, ampak veliko tehta.

Janez Penca