MAGNUM OPUS MOJE DOMOVINE - Na tem planetu ni nadomestnih zemljišč

Na tem planetu ni nadomestnih zemljišč

Živimo na končnem, porabljivem planetu. Poseljujemo njegovo biosfero, čudežni tanek film življenja med neživo kamnino pod nami in neživim nebom nad nami. Po njem lomastimo tako kot nobeno drugo bitje na Zemlji. Številna znamenja v okolju nas opozarjajo, da bo sedanji industrijski dobi neizogibno sledila doba ekologije. To bo doba ekološke pičlosti, ko se bo človeštvo zavedelo temeljne disonance med svojimi, tehničnimi, in naravnimi sistemi. Prvi se napajajo z zgoščeno energijo fosilnih ogljikovodikov, drugi z difuzno energijo sončne svetlobe. Človeški sistemi nastajajo hitro in na gosto in so značilno nestabilni. Naravni sistemi nastajajo počasi, so uravnoteženi in občutljivi za vplive človeških sistemov. Toda ko slednji dosežejo neko kritično točko, podrejo ravnotežje naravnih sistemov, ki začnejo pospešeno propadati. Na Zemlji zaradi vpliva človeških sistemov (promet in gradnja prometne infrastrukture, energijsko potratna industrija, globalna trgovina in turizem, kemično spodbujanje rodovitnosti prsti, . . .) vsak dan propade na stotine živalskih in rastlinskih vrst. Krojilci javnih politik bi morali odpreti oči za drugačno civilizacijo, manj odvisno od zgoščene energije fosilnih goriv, bolj odvisno od razpršene energije sončne svetlobe (in njenih drugih manifestacij, tj. vetra, tekočih voda, oceanov), za civilizacijo, v kateri bodo ekologija, gospodarstvo in kultura zares hodili z roko v roki in v kateri ne bo vse prepuščeno nevidni roki trga.

Ljudje, ki krojijo gospodarsko, kulturno in okoljsko politiko, bi morali v svoj način razmišljanja povabiti politiko zavedanja, kar pomeni občutljivost za premislek in upoštevanje treh temeljnih odnosov do življenja v dobi ekologije (ki bo prišla ne glede na to, ali si jo želimo ali ne): prvi odnos je ponižnost v pravem pomenu te besede, namreč zavestno odpovedovanje môči, ki jo imamo kot človeška vrsta, drugi je zmernost, tretji pa zavedanje o povezanosti vsega z vsem.

Ljudje okrog sebe vidimo samo ovire, ne upoštevamo pa naravnih omejitev, ki nam omogočajo, da sploh smo. Prave blaginje Slovenci ne bi smeli iskati na vedno širših avtocestah, razvojnih oseh in v avtomobilski industriji, ki družno skrbijo za to, da človeštvo pretvaraja dragoceno darilo narave, nafto, v toplogredni plin, ki planet ogroža s podnebno katastrofo. Edino gradbišče naše zanesljive in trajne prihodnosti je – čim bolj nedotanjena narava.

V graški podružnici kanadske multinacionalke Magne so si močno zaželeli še ene tovarne avtomobilov. A zanjo v Avstriji, ki je štirikrat večja od Slovenije, preprosto niso našli prostora. Našli so ga na zelenih slovenskih poljih, za deponijo njenih emisij pa so si izbrali slovensko nebo. Svoje nebo in rodovitno prst želijo ohraniti čista – tako nam bodo lažje prodajali ekološko pridelano hrano. Magna bo zares največja greenfield investicija v naši četrt stoletja stari domovini!

Nadomestnih zemljišč za skoraj milijon kvadratnih metrov polj, ki bodo za vedno zapečatena z avtomobilskim gigantom, v Sloveniji ni. Ni jih tudi nikjer drugje na tem končnem, fizično omejenem planetu. Čeprav za izpdbijanje te resnice ni argumenta, je leporečenja o delovnih mestih, dragocenih tujih naložbah itd. na pretek. Je to znamenje svete preproščine, nevednosti ali pa dobro premišljenega svetohlinstva?

In tako že hitimo uresničevati vizijo Slovenije 2050.

“Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje,” nas nagovarja ena od povedi te zbirke fermentiranih newageovskih zaklinjanj. V skladu z njo se “samozavestno odpiramo” naložbi, ki nam jo, tako kot je Twainov Tom Sawyer dolgočasno pleskanje tetinega plota podtaknil svojim mimoidočim vrstnikom,  podtikajo sosedje, ker je ne morejo ali pa morda nočejo  umestiti nikamor v svojo štirikrat večjo državo. Magna in njej podobni projekti se zrcalijo še v eni cvetki naše najnovejše skoraj pol milijona evrov “vredne” vizije: “Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu.” Uboge druge države, ki niso ravno prav velike za razcvet inovacij, in zato nikoli ne bodo imele edinstvenega modela razvoja. Povabilo gigantske Magne na ravno prav velika slovenska polja – na katerih bi lahko stoletja, z umnim kmetovanjem pa tisočletja želi zelene dividende – je očitno eden od korakov v smeri edinstvenega razvojnega modela, saj bodočnost vedno kujemo v sedanjosti.

Vsem, ki hrepenijo po lakiranju in (nekoč pozneje) sestavljanju avtomobilov na slovenskih poljih, bi privoščil kako leto dni prebivanja v bližini sodobne lakirnice avtomobilov in njene sežigalnice. Imam večdesetletno izkušnjo z življenjem pod nebom, ki ga je tuja korporacija kolonizirala s toksičnimi in rakotvornimi hlapnimi organskimi spojinami takega obrata in z izpusti sežigalnice svojih odpadkov.

Prvi dve povedi 72. člena slovenske ustave nam sporočata: ”Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje ...” 67. člen istega dokumenta govori o tem, da ima lastnina gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo.

Obhaja me nelagoden občutek, da že dolga leta ne živim v skladu z najvišjim zakonom svoje domovine.

Janez Penca, Sobotna priloga Dela, 2. sept. 2017