Neskončno breme uporabnosti vsega
V eni od preteklih urednikovih besed sem pisal o »veličastni brezkoristnosti teka«. Besedna zveza v navednicah zveni kot paradoks, saj če dobro premislimo, je bil tek v človeški evoluciji še kako uporabna veščina: kot lovci in nabiralci, kar smo bili veliko veliko dlje kot smo vozniki avtomobilov, nam je bil tek še kako v korist – bil je pravzaprav preživetvena veščina.
»Instrumentalne« vrednosti teka, torej teka kot orodja za doseganje nečesa drugega, ne moremo zanikati. Neka stvar ima instrumentalno, uporabno vrednost, ko jo vrednotimo kot orodje – kot sredstvo za doseganje cilja. Denar ima instrumentalno vrednost; ta se nahaja stvareh, ki si jih z njim lahko kupimo. Medicina ima instrumentalno vrednost: njena vrednost počiva v zdravju, ki nam ga lahko povrne. Če ima neka stvar samo uporabno vrednost, ni vredna sama po sebi – njena vrednost je vedno nekje drugje, v nečem drugem. Pravi locus vrednote je v oni drugi stvari.
Tek ima seveda tudi danes uporabno vrednost. Ne toliko v lovskem in nabiralskem smislu – danes se lovci po gozdovih prevažajo z džipi. Ljudje tečemo zato, da bi shujšali, da bi bili zdravi, da bi se otresli skrbi, da bi se okrepili, da bi dolgo živeli ... Toda napaka v evolucijskem in individualnem opisu uporabnosti teka je tako velika, da bi jo lahko označili kar za pošastno zgodovinsko laž – namreč to, da ima tek samo uporabno vrednost. To celo ni njegova primarna vrednota.
V določenem smislu živimo v grozljivi dobi. Instrumentalni način razmišljanja o teku kot orodju za doseganje nečesa drugega je odraz ozko funkcionalne dobe, v kateri smo odrasli: dobe, v kateri mora biti vse uporabno – »vsaka stvar je za nekaj dobra«. Moderna doba (kot tudi vse prejšnje) uteleša določen način videnja oziroma razumevanja sveta, »postavje« (Gestell), kot bi rekel težko razumljivi filozof Heidegger. Moderni svet je za nas »postavljen« tako, da vse vidimo skrčeno na vir nečesa drugega. S stvarmi in žal tudi z ljudmi se srečujemo in jih razumemo samo v smislu njihove uporabnosti, torej kaj bi lahko storili za nas, in ne razumemo, da bi bili lahko vredni še kako drugače.
Morda je malce prehudo reči, da smo postali konstitucijsko, po telesni zgradbi nezmožni razmišljati o vrednotah drugače kot o funkciji njihove uporabnosti. A treba je priznati, da nam je vsaj težko. Na ta način sebi in drugim običajno utemeljujemo tudi dejavnost, kot je tek. Tečemo, da bi ostali vitki, da bi se sprostili, da bi se zdravi postarali. Skrita predpostavka v teh odgovorih je naslednja: Če je tek upravičen način preživljanja časa, potem mora biti »za nekaj dober«, torej tako ali drugače koristen. Da bi se v teku lahko skrivala vrednota, neodvisna od tistega, kar lahko stori za nas – da bi lahko v njem počivala vredota, ki je ni mogoče razumeti v instrumentalnem smislu –, je misel, ki jo težko razumemo.
Tudi sam tega nekaj časa nisem razumel. Toda kljub temu, da sem bil tekmovalec, atlet, slovenski rekorder in štirikratni jugoslovanski prvak (s tem hočem povedati samo to, da sem bil resen športnik), sem imel srečo, da je bilo moje razpoloženje – dis-pozicija – tâko, da ni preneslo pretiranega stremljenja po rezultatih. Teka in treninga nasploh nisem razumel kot sredstva za doseganje ciljev, ampak kot radost gibanja. Ne uporabljam izraza užitek, ker imam občutek, da ne opisuje nekaj tako pomembnega v življenju kot izraz radost. Radost doživljamo, ko počnemo stvari zaradi njih samih in jih ne uporabljamo kot orodje ali vir za doseganje nečesa drugega. Ker smo ljudje vendarle tudi presežna bitja, je lepo, ko najdemo – ali pa nas te poiščejo? – dejavnosti, ki so vredne same po sebi in ne zato, ker bi nam omogočale, da z njimi pridobimo nekaj drugega. To sem hotel opisati z besedno zvezo »veličastna brezkoristnost teka”.
Ko berem, kaj vse bi ljudje radi povedali o teku, se spomnim Wittgensteinovega aforizma: O neizrekljivem je treba molčati.
Janez Penca