Tisoč in en razlog, da razmesariš mestno drevo
Spominjam se članka, v katerem avtor piše, kako s prijateljem opazujeta ljudi v lokalu. Vsi so malce preveč spominjali na fotografije iz modnih revij. “V vasi, kjer se je rodil moj oče, ljudem pustijo, da zrastejo taki, kot jih je naredila narava,” je pripomnil avtorjev prijatelj.
Vsi bi bili radi drugačni. V času porabniške uniformiranosti je to razumljiva želja. Ampak ukrepi, s katerimi bi radi postali svojski, so pravzaprav tisto, pred čemer bežimo: konfekcijska enakost. Zelo verjetno imajo enako pobarvane lase in enake obročke v prebodeni koži tisoči, še verjetneje pa stotisoči ljudi. Človek je najbolj drugačen, izviren in v tem pogledu “najlepši”, če sledi klicu svoje DNK.
Enako je z drevesom. Genetski zapis mu določa višino, debelino debla, obliko krošnje, barvo in otip skorje, velikost, obliko in barvo listov. Seveda vpliva tudi rastišče. Medtem ko se na samem rastoča bukev razvije v košato drevo z vejami skoraj do tal, se njeno deblo v gorjanskih gozdovih poganja kvišku in je vitko kot smreka. Obe sta preprosto – lepi.
Drevju ni lahko. Od trenutka, ko na gozdna tla pade njegovo seme (ali v pesek savane, razpoko v gorskem pečevju, na rob ledenika, breg jezera ali tropsko obalo) do trenutka, ko premine, morda tisoč let pozneje, mora tekmovati vsako sekundo – za vodo, hranila, svetlobo in prostor; in se braniti mraza, vročine, suše, poplav, strupov ter množice zajedalcev in plenilcev vseh vrst (z vidika drevesa so veverice, žirafe in ljudje plenilci). A kot večino drugih živih bitij ga najbolj ogroža človek. Še posebej v mestnem okolju. Tu velja načelo, da v mestu s svojo naravno podobo drevo ni niti funkcionalno niti lepo. A kaj sta pravzaprav funkcija in lepota drevesa? Meni pomenita preprosto to, da drevo je. Drevo svoje poslanstvo opravlja najbolje, če ga pustimo pri miru: košata krošnja oddaja kisik, korenine v tleh zadržujejo rodovitno prst, varujejo bregove potokov in rek pred erozijo, z listjem pa jeseni drevo pognoji lastno rastišče. Potem je seveda še gospodarska funkcija, ko drevo podremo, a ta ima več opraviti s koristoljubjem kot z vlogo drevesa v naravnem redu stvari.
V grajenem (umetnem) okolju drevo po zakonu nasprotij poudarjeno ponuja svoje naravne, pa tudi nekaj socialnih funkcij: v poletni vročini npr. hladi razbeljeno mikroklimo in ljudi ščiti pred sončnimi žarki. Vsi tudi še nismo pozabili “sence pri kamniti mizi”, pa vaških lip in mož, žena in otrok, ki so se nekoč družili, modrovali in igrali pod njihovimi stoletnimi krošnjami.
Sadistična praksa
Najhujši plenilec na svetu si je pred leti za mestna drevesa izmislil posebej sadistično prakso. Priznati je treba, da ni povsem izvirno slovenska, je pa pri nas padla na plodna tla. Njeni pristaši in izvajalci so jo poimenovali drevesna kirurgija. To zdravilstvo potrebuje samo dva instrumenta: gasilsko lestev in verižno žago. V Novem mestu je z njuno pomočjo v dobrem desetletju amputiralo nešteto zdravih, krepkih vej lepih, čvrstih dreves, letos ponovno okrog novomeške bolnišnice in zdravstvenega doma.
Moj prvi protest zoper nenavadno prakso je v Dolenjskem listu izšel pred desetimi leti prav na dan, ko je TV Slovenija v Tedniku prikazovala pustošenje drevesnih kirurgov med bloki v Velenju. Upravičeno ogorčeni mladi stanovalec enega med njimi je snemalcu kazal posledice: dva ali tri metre visoke ostanke debel, iz katerih je štrlelo po nekaj krnov nekoč čvrstih, zdravih vej. To je podoba, na katero smo se navadili tudi v Novem mestu. Če tega “z vso pripadnostjo”, kot mi je pred leti na kritiko njihovega početja odgovoril direktor podjetja, ki poskuša krotiti zlobna drevesa, ne opravijo oni, se drevja lotijo kar meščani (resnici na ljubo največkrat stanovalci blokov, kjer s svojimi zamislimi vedno prevladajo agresivnejši), ki jim jeseni po njihovih pločevinastih prijateljih drevje nesramno odmetava listje ali iglice ali pa se bojijo snegoloma, žleda, strele, cvetnega prahu itd. itd. Tisoč in en razlog, da obžagate mestno drevo. V omenjeni TV oddaji je drevjeslovec z biotehniške fakultete, dr. Oven, jasno in glasno povedal, da je tako početje nestrokovno in drevju škoduje. Z odpiranjem velikih ran se močno povečajo možnosti glivičnih in bakterijskih okužb, za krošnjo prikrajšanemu drevesu pa oslabi koreninski sistem. Tako drevo pade prej, saj je prizadeto njegovo “sidro”. Med tehnikami in praksami poklicnih arboristov (ki jih v Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke) in delom neustrezno usposobljenih “prirezovalcev” dreves je velikanska razlika. Večina običajno ponujenih “storitev” je po modernih arborističnih merilih nesprejemljivih in lahko drevo resno poškodujejo, izmaličijo, oslabijo ali celo ubijejo. Tak primer je obglavljanje dreves, ko odstranijo celotne krošnje ali najdebelejše vodilne veje tako, da jih prečno odžagajo na grde štrclje. Drevje, ki uspe preživeti take posege, postane občutljivo za vrsto kvarnih vplivov. Mednje sodijo bujni, šibki poganjki, ki se zaradi gostote ne bodo nikoli odebelili, pa občutljivost za škodljivce, patogene in notranjo gnilobo. V vednost “strokovnjakom”, ki so letošnjo pomlad giljotinirali drevesa pri novomeškem zdravstvenem domu in bolnišnici, arboristika predvideva največ 15-odstotno zmanjšanje krošnje.
Odnos do dreves v mestu odraža med ljudmi razširjeno občutje, da nas nekdo ali nekaj ves čas ogroža (zato se prevažamo v malodane oklepnih vozilih, zato našega otroka ne sme okarati ali strožje pogledati že niti učitelj, kaj šele sosed ali neznanec, zato so razkošne hiše in celo soseske v manjšinskem bogatem svetu skoraj praviloma ograjene z visokimi ograjami). A ta strah ni evolucijsko utemeljen, to ni varovalna previdnost, to je strahopetnost. Če zdravo drevo v najlepših letih obžagaš na štrclje, ker se bojiš, da ti bo nekoč v nedoločljivi prihodnosti poškodovalo avto, je tako, kot bi si pred smučarskimi počitnicami preventivno dal amputirati nogo, da si je ne bi zlomil na snežnih poljanah. Človekov boj z naravo, o katerem so starejše rodove poučevali v šolah, očitno še vedno poteka, nekako tako, kot je potekala permanentna revolucija nekdanjih totalitarnih sistemov ali kot danes poteka boj zoper terorizem: z ogromnimi kolateralnimi žrtvami, ki niso mar nikomur.
Janez Penca