22. jun 2011
Medved in drevesa v mojih rojakih očitno zbujajo grozo. V takem vzdušju se razraščajo strah, sovraštvo, brezbrižnost in njen podaljšek brezobzirnost. Ta čustva namesto sočutja, naklonjenosti in ljubezni postajajo vezivo družbe.
Sovražnik številka ena
Ali veste, da iz slovenskih gozdov medvede (in drugo divjad) “odvzemamo”? Malo manj po ovinkih povedano to pomeni, da kakih 90-95 odstotkov “odvzetih” živali pobijejo, kar manjka do sto odstotkov pa preselijo oz. prodajo v druge regije, države ali živalske vrtove. Medvedje in volkovi so zlikovci, ki koljejo ubogo drobnico in govedo. Seveda to lahko počnejo zato, ker je človek domače živali naredil odvisne od sebe. Pozabil pa je, da je s tem zanje prevzel odgovornost. Vprašajte, kako je s pokoli tam, kjer ovce in govedo čuvajo pastirji s psi. Ker medvedje in volkovi delajo gospodarsko škodo, so nekakšni gospodarski kriminalci, pogon nanje pa nekakšen sodni pregon. Toda ta sodnija z istim vatlom, ki se ji reče puška, odmerja “pravico” mladoletnikom in odraslim. Pri nas namreč pobijajo tudi mladiče.
Pred leti so medvedjega mladička, krščenega za Tončka, ki se je ljudem prikazoval na bregu ob cesti pri Loškem Potoku in zganjal vragolije ter jedel ponujene priboljške, obsodili na smrt, ker naj bi se navadil na ljudi in bi nas pozneje kot odrasel medved ogrožal.
Pred kratkim so na enako preprost način rešili “trpečo” medvedjo mladičko, ki je poležavala v travi blizu Dolža in pri hoji dvigala eno od šap, kar je bilo znamenje, da je poškodovana. Krajevnemu zelenemu junaku so njegove oblasti prižgale zeleno luč za milostni strel.
Tudi sicer večkrat beremo, da lovci medvedje mladiče, ki izgubijo mater, rešujejo na enak način - s kroglo.
Osemtisočkrat manj nevaren kot avto
Medved za Slovence ni tako poguben, kot bi nam nekateri radi dopovedali. V državi že skoraj 40 let ni bilo smrtne žrtve srečanja z njim. Nasprotno pa so zadnjih 40 let na slovenskih cestah v glavnem (a ne vedno) pijani in prehitri vozniki povprečno pobili po štiri ljudi NA TEDEN. (Rečemo, da so ceste “vzele” življenja.) Medved se je torej v zadnjih 40 letih izkazal za približno osemtisočkrat manj nevarnega od cestnih prometnih sredstev. Na eni strani torej krvoločna zver, ki jo vodijo nepredvidljivi nagoni, na drugi pa edino razumno bitje na zemlji. Kdo od njiju je nevarnejši človeku? Žrtve prometa sprejemamo kot naraven pojav, medtem ko smo že zgolj nad možnostjo, da bi človeka napadel in ubil medved, popolnoma zgroženi.
Ubijanja medvedjih mladičev ne motivira usmiljenje, ampak strahopetnost, ki jo podpihuje nezaupanje. Pred leti so predvajali dokumentarni film o človeku, ki je v ZDA osirotele medvedje mladiče usposabljal za samostojno življenje. V gozdu je imel manjšo oboro, mladiče pa je vodil naokrog in jih učil, kako si v naravi lahko poiščejo hrano. Medvedka, ki jo je kot mladičko usposobil za samostojno življenje, mu je celo dovolila, da si je prišel ogledat njena prva mladiča. Romantično? Ja, veliko bolj kot medvedji golaž.
Zelena druščina ima svojo etiko. Kako gre z njo vkup fotografija medvedje mladičke, ki jo lovec, potem ko jo je “odvzel”, razkazuje kot psa na razstavi, ne razumem. Slutim, da malce slabe vesti glede ubijanja živali (saj za to gre pri lovu, bolj kot za krmne njive in zimsko hranjenje, katerih namen poznamo) kaže tudi obred, ko ubiti živali v gobec ali gobček vtaknejo smrekovo vejico – znamenje spoštovanja ali kaj? V najboljšem primeru neokusno posipavanje s pepelom, ki skuša pokazati, da lovci le nimajo kot nosorogi debele kože – čeprav gredo premožnejši v Afriko streljat tudi nosoroge in potem ob truplu ali pa kar z eno nogo na njem pretakajo solze sreče.
Da smo v primerjavi z drugimi narodi strahopetni, bolestno previdni in zato do narave tako agresivni, kaže primer iz Kanade. Nekatera tamkajšnja mesta od junija do oktobra preplavijo črede kanadskih jelenov in košut, imenujejo se vapiti. Samicam zelo prija trava mestnih zelenic, samci pa so v času paritve napadalni in nepredvidljivi. Mesto ima redarja, ki skrbi, da med živalmi in ljudmi – slednji so vsiljivi in kar nočejo razumeti, da ne gre za krotke živali – ne pride do bližnjih srečanj. Pravzaprav ima več opravka s turisti kot jeleni. Te živali niso prikupni in pohlevni srnjački, ampak 300-400kg težki jeleni, največji pa tehtajo tudi več kot pol tone. Njihovi rogovi so smrtonosni. Žival z njimi vred v višino meri tudi do 3 metre. Samci se radi sprehodijo po igriščih za golf in z rogovi včasih pošteno razrijejo trato. Nazorno si to lahko ogledamo na spletni strani
http://www.youtube.com/watch_popup?v=794wEIbHlDc&vq=large
Si predstavljate kaj podobnega v vesoljni Sloveniji? Smrtonosni rogovi, uničen golfski turizem, izgubljena delovna mesta in nešteto milostnih strelov. Koliko smrek bi bilo treba oklestiti samo zato, da bi vsaki ustreljeni živali izkazali svoje globoko spoštovanje?
Janez Penca
(Naslednjič: Sovražnik številka dve: drevo v mestu)