Včasih v boj zoper pomanjkanje, zdaj v boj zoper preobilje

Preobilje sproži neučakanost, ta pa spodkopava dobro počutje. V hujših primerih neučakanost mutira v brezobzirnost, ki jo ljudje usmerjamo proti naravi, drugim ljudem in pogosto tudi zoper sami sebe. 

Od druge svetovne vojne sem sta severnoameriški in evropski trg poskrbela za dotok svežih in privlačnih priložnosti, storitev in izdelkov. Severna Amerika in Evropa sta danes okrog trikrat bogatejši kot leta 1950. To je izobilje. Toda izobilje in novosti povzročajo tudi škodo. Preženejo in razvrednotijo tisto, kar smo imeli poprej, pa naj bodo to predmeti, vrline, odnosi ali vrednote. Mikavni “priboljški” se spreminjajo v nezaželene posledice. “Za kamelo bi prehodil miljo,” se je glasil eden od prvih oglasov za cigarete Camel. Leta 1955 je kadilo 75 odstotkov Britancev in 40 odstotkov Britank. Od pojava cenenih cigaret v začetku prejšnjega stoletja je moralo miniti skoraj 60 let, da smo se dokopali do spoznanja, da je lahko začeti kaditi, težko prenehati in da kajenje povzroča prezgodnjo in bolečo smrt. Desetletja so užitki kajenja dušili zavedanje o njegovi potecialni škodljivosti zdravju. Toda kadilci se še naprej predajajo tobaku, ki ga prodajalci strumno branijo. Gre za vseprisotno zadrego: kako uravnotežiti takojšnjo željo z interesi dolgoročnejše prihodnosti?

Paradoks preobilja in njegovih izzivov je v tem, da dotok vedno novih igračk spodkopava našo sposobnost, da bi v njih uživali. Vse izkušnje so navsezadnje v našem duhu. Zahtevajo našo pozornost in čas. V vsakem trenutku jih lahko “konzumiramo” (ali pač one použivajo nas?) tako, da se osredotočimo na eno ali več prijetnih ali zabavnih dejavnosti. Lahko pa “investiramo” v kako aktivnost, ki obljublja večje zadovoljstvo ali morda celo zadoščenje v prihodnosti. Tako npr. mlada študentka tehta, ali naj večer preživi za pisalno mizo in se uči ali pa naj gre s prijatelji ven. Boljše ocene pomenijo obetavnejšo prihodnost, a tudi ples in pijača sta vabljiva. Koliko žrtvovati danes zvečer za odmaknjeno prihodnost?

Blaginje ne merimo samo z obiljem stvari in storitev. Zahteva namreč trajnostno ravnovesje med sedanjostjo in prihodnostjo. To pa zahteva tudi, da se je človek sposoben predati zavezi, dolžnosti. To sposobnost lahko imenujemo “preudarnost”. Preudarnost ni mačji kašelj. Zahteva namreč trud, kajti samonadzor, miselni in socialni, zahtevata vajo in svoj čas.

Tudi nasprotje preudarnosti, nepreudarnost, je vseprisotna, a kljub temu trd oreh preučevanja sociologov. Če ljudje poznamo svoje interese, zakaj potem izbiramo rešitve, ki so za nas slabe ali celo pogubne? Te rešitve so rezultat kratkovidnega pogleda. Kratkovidnost pomeni, da je mogoče nekaj storiti bolje, če se tistemu, kar je tukaj in zdaj sicer videti dobro, odrečemo. Trdovratno kratkovidno ravnanje se pogosto izkaže kot dolgoročni polom.

Za-sebniki in poseben Marshallov plan

Čas počitnic je. V čakanju na trajekt sem bil priča kratkovidni izbiri. V vrsti je stal avtodom; na zadnji steni vozila je bilo pritrjeno motorno kolo. Avtodom je imel manjšo prikolico. Na njej je stal avtomobilček smart. Ampak to še ni bilo vse. Na prikolici sta se bleščala tudi dva vodna skuterja. Morda pa celo to še ni bilo vse, kajti prav mogoče, da je v kakem otoškem sidrišču na prebivalce doma na kolesih čakal tudi hiter čoln, ki na uro pogolta okroglih 100 litrov bencina. Na počitnice je odhajala družina, ki je bolj kot morski zrak in otoški mir pogrešala bencinske hlape in hrup motorjev z notranjim izgorevanjem. Predstavljal sem si njihov psihični relief; priznam, da se mi je zdel precej ploščat: z neznosnim hrupom in smradom vodnih skuterjev taki ljudje ne kažejo le popolne brezbrižnosti do soljudi, ampak tudi brezobzirnost do narave nasploh. Hrvaški radio je predvajal oddajo o delfinih, v kateri so zadržano, skoraj plašno, pozivali lastnike močnih in glasnih plovil, naj plujejo čim počasneje in tako čim manj hrupno, v dobro populacije delfinov, ki naj bi živela okrog otokov Lošinja in Cresa. Delfini se namreč hranijo tako, da z zvokom locirajo jato rib, a v podvodnem hrupu plovil se več ne znajdejo in zapuščajo sicer tradicionalna lovišča in prebivališča. Poslušalci smo nekaj minut celo lahko poslušali podvodni hrup, ki ga morajo prenašati delfini v poletni turistični sezoni. Po tistem, kar sem slišal, za nič na svetu ne bi hotel imeti motornega čolna.

Na pašniku užitkov

A saj vendar živimo v dobi, katere glavna vrednota je svoboda izbire. In omenjeni ljudje so si pač izbrali, kar si lahko privoščijo. Tako so izbrali, ker so neobčutljivi za premislek: neobčutljivost za premislek je eden od paradoksov današnjega časa. Vsi vemo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo, a veliko ljudi ravna v glavnem po enem samem kriteriju, namreč tako, kot jim “paše”. To so posebne vrste za-sebniki, pravzaprav idioti v pravem, izvirnem pomenu te besede. Idiotes v stari grščini pomeni za-sebnik, tisti, ki je samo za sebe in ki zunaj sebe ne priznava nobenih meril. Mera vsemu je le on/ona sam/a. Družbi, ki tako za-sebstvo dopušča, manjka samo še korak do anomične, razpuščene in brezpravne družbe, kjer ni nobenih pravil, nobenega simbolnega reda stvari več, le neomejena osebna svoboda, v kateri ljudje brez cilja blodijo po pašnikih svojih užitkov.

Za omenjene turiste velja, da očitno niso kos preobilju in da ne znajo uravnotežiti svojih želja z interesi dolgoročnejše prihodnosti. Njihovi mikavni tukajšnji in zdajšnji priboljški nekoga nekje drugje (recimo prebivalce Bangladeša in Maldivov) v ne tako daljnji prihodnosti obsojajo na brutalen boj za golo preživetje.
Tako kot je Evropa po 2. svetovni vojni dobila Marshallov načrt za okrevanje v velikem povojnem pomanjkanju, zdaj ves bogati manjšinski svet čaka na Marshallov plan za spopad s preobiljem.

Janez Penca